Periphery, ki za mnoge predstavljajo pionirje djenta, so v začetku leta izdali EP Clear. Zasedba se je tokrat odločila pokazati talent vsakega izmed šestih članov, zato je bilo nastajanje EP-ja bolj ali manj eksperimentalne narave. Kot je povedal kitarist Jake Bowen v enem izmed intervjujev, je vsak član napisal svoj komad ter v celoti poskrbel za produkcijo in snemanje ne samo enega ampak več instrumentov. Tako je nastal EP, ki prikazuje vsakega posameznega člana in smer njegovega glasbenega okusa oz. način pisanja pesmi. Vsi skupaj so napisali intro, v katerem je glavna nit melodija, ki jo je možno slišati v vsakem izmed komadov in tako povezuje nekaj zelo različnega v skupno točko. Periphery so v slabe pol ure tako poskrbeli za nekakšno osebno predstavitev vsakega člana, kar je hvale vredno, glede na to, kakšno pesem je zagotovil vsak izmed njih.
EP otvori že prej omenjeni intro Overture, ki s precej velikim poudarkom na klasični glasbi predstavi glavno nit. Sledi mu The Summer Jam, ki ga je napisal kitarist Jake Bowen. Komad s poudarkom na kitarah, djent ritmih in vokalom se precej oddalji od standardnega djenta. Približa se bolj komercialnim in »poslušljivim« poletnim vižam. Enostaven, speven, ritmičen ter energičen - preprosto The Summer Jam. Na tretjem mestu je Feed The Ground, za katerega je poskrbel bobnar Math Halpern. Po pričakovanjih ritmičen in razgiban komad se giblje od značilnega Periphery izdelka do bolj tršega djenta ter pozitivne atmosfere, ki je značilna za Devina Townsenda. Prehod od tršega k mehkemu je povsem pravilno »vstavljen«, saj deluje kot nekakšen interlude, za katerim pridemo na začetek komada. Za tipičnim instrumentalnim djent komadom Zero stoji mojster Misha Mansoon, ki kot verjetno najbolj znan član zasedbe opravlja tudi veliko več kot samo »delo« kitarista. O sami pesmi ni kaj posebnega za povedati. V glavni vlogi kitara, v ozadju preostanek. Preigravanje ritmov, niti ne soliranje ampak nekakšno jammanje ustvari več kot odličen, razgiban ter zahtevno sestavljen skoraj 6-minuten komad. Oddaljevanje od djenta se ponovno sliši v The Parade Of Ashes, ki je nastal iz idej vokalista Spencerja Sotela. V komadu je združil ogromno idej, morda celo preveč, saj se giblje od djenta, simfonike, death metala in vse do neke komerciale. Preveč vsega za en koš. Sicer poslušljiv komad bi postal odličen, če bi odvzeli komercialnost in podaljšali death ter djent dele. Basisti pozor! Na 6. mestu stoji Extraneous - malo več kot 3-minutna instrumentalna mojstrovina izpod prst basista Adama Getgooda. Celoten komad je sestavljen okoli odličnega progresivnega basiranja, ki se mu občasno pridruži tudi kitara, vse skupaj pa nad tlemi držijo še bobni. Škoda izgubljati besed - le poslušati je potrebno. Zaključi pesem Pale Aura, s katero se predstavijo še ideje zadnjega člana, kitarista Marka Molcomba. Tu se instrumentalni sekciji zopet pridruži vokal. Periphery EP tako zaključi s stilom. Progresivni djent in razgibanost, ne samo ritmična temveč tudi vokalna, daje občutek ne enega ampak zmes kar dveh komadov.
Očitno imajo progresivci Periphery materiala več kot dovolj, zato upam, da bo njihov že dolgo trajajoči projekt Juggernaut letos končno izšel. Sicer so pa na dobri poti, da se jih prime Wintersun sindrom. Glede EP-ja pa lahko rečem samo eno - kljub veliki meri komercialnosti in odmiku od korenin so Periphery pokazali, da sploh še niso za odpis, ampak da so »le« izjemno talentirani glasbeniki, ki radi eksperimentirajo.