Ne glede na vso promocijo so Phoenix Mourning resnično samo kaplja v morju. To je band, mimo katerega boste šli z velikim veseljem, ko boste slišali že prvi komad z neumnim naslovom Across Twenty-Six Winters. Mislim, da je tole že preveč. Pet tipov, ki izgledajo kot naslovnica najstniške revije (čeprav so tetovirani in »evil«), se spravlja združiti skupaj svojo ljubezen do metala in novodobnega popa.
Že samo ime je klišejsko in nesmiselno, nato pa vidite naslove komadov (One January Morning, A New Decor, My Future Actress itd.), kaj šele slišite glasbo; in potem CD leti ven z ultrazvočno hitrostjo. Vem, da se bandi trudijo narediti nekaj kvalitetnega, ampak tokrat mi poteza Metal Blade ni jasna. Kje je tu metal? Mogoče v distorziranih kitarah in občasnih »kozlanjih« pevca? Tole je Backstreet Boys na Švedskem. Ogabno. V vsaj štiridesetih minutah se zvrti trinajst klišejskih komadov, ki vlečejo na vse, kar je danes popularno na MTV-ju. CD prav smrdi po mainstreamu in trendu. Izgled, besedila, glasba – samo še za tiste, ki vidite »pravi« HC ali melodični metal v bandih a la Atreyu, Eighteen Visions itd.
Tole ni vredno rezanja pice s CD-jem, ker pač dam nekaj na kvalitetno hrano. When music becomes puke…

Ivan