Nemške volkove, prince power metal kraljevine, je tokrat poklicala divjina in jih naredila le še bolj veličastne. Ob udarcu prvih tonov se mi je kot prva asociacija v spomin priklicala zadnja plata Sabatonov, ki zveni na trenutke instrumentalno podobno. Morda pa je to le lastnost podžanra, da več ali manj vsi power bandi delajo na enako matrico. Kar pa ni nujno slabo. Kar manjka enemu, ima drugi, vseh pa se drži ta epski zvok, pri čemer so ekstra prednost Powerwolf še latinski verzi, orkestralna instrumentalija in zborovski vokali.

Plato odprejo brez ovinkarjenja s komadom Faster than the Flame, na polno, da poslušalec takoj »pade not«, njegova energija pa se neposredno prenese naprej na Beast of Gévaudan. Nov val epskosti prinesejo začetni latinski verzi v plesu z mrtvimi (Dancing with the Dead), val pa z refrenom pljuskne direkt v faco, k čemur pripomore močan Brillov vokal. Melodija se kasneje malce umiri z Alive or Undead, Brill pa ne popušča niti za milimeter. V praktično vsakem komadu se prepozna operetski bariton, ki ga band v celoti dodobra izkoristi in mu sledi.

Glede na to, »da so v divjini«, temu pritiče tudi »folk vibe«, ki so ga dodali v pesmi Blood for Blood in presenetljivo paše v celotno sliko. Po odmiku s poti se z Glaubenskraft nato vrnejo na stare epske tirnice, nemški jezik pa je začimba, ki dober komad le še izboljša. V nadaljevanju se Call of the Wild začne na način, ki prinese nekaj razočaranja, kar pa definitivno popravi refren. Še bolje to nalogo opravi Sermon of Swords z malce drugačnim ritmom, ki naredi komad tako jeb*no privlačen in poslušljiv. Krivulja kasneje spet malce pade z Undress to Confess, z Reverent of Rats pa se zopet dvigne in plošček zaokroži v slogu.

Zvok od Powerwolf deluje na podoben način kot Sabatonov, da se zdi, da se ponavljajo, namesto tega pa ga lahko raje jemljemo kot jušno osnovo – zelo uporabno in vedno paše. Če ste na tleh in rabite zagon za vsakodnevne bitke, so Powerwolf vedno pravi naslov (priporoča 9 od 10 metalcev).