Pred približno mesecem dni oziroma bolje rečeno konec februarja je v e-poštni predal ekipe priromala prošnja o recenziranju prvenca Digital Flood domačih novincev na sceni, Project Ash. Kdo pa sploh so to? Boljšega odgovora kot »trije mladci, ki so se pod prošnjo podpisali z Maj, Arne in Domen,« trenutno nimam. Aja, pa igrajo moderni cyber/math core z mastnimi primesmi deathcora ter elektronike, kakopak. Prvenec je sicer izšel že decembra, a se je nekako izmuznil iz »časovnic« družbenih omrežij, ki jih uporabljam kot oseba, ki jo mladina v fitnesu in na koncertu vika (grozno, ali pač). Beri: Facebook in Instagram. Po pregledu njihove strani v Facebooku opazim, da je tudi ta že nekaj časa mrtva z objavami, tako da si drznem sklepati, da so morda bolj aktivni na TikToku? Kakor koli, o samem nastanku banda, lokaciji, albumu in podobno nisem našla nobene informacije. Morda je vredno nekaj časa nameniti tudi temu, saj se tako zelo laže promovira zadevo, obenem pa se olajša delo vsem piscem, ki same zvrsti morda ne poznajo tako dobro.

A vendar ni osrednji cilj mojega pisanja učna ura samopromocije, ampak glasba, ki jo je trojica predstavila pod skupnim imenovalcem Digital Flood. Presenetljivo je na izdaji deset komadov, ki vam bodo v povprečju ušesa drmali tri minute. Če se zelo grobo sprehodim po domači sceni, gre pri nas za pozitivno pridobitev. Pod skupnim korenom »core« sicer pri nas deluje kar nekaj zasedb. Nekatere so bolj dejavne, spet druge se bučno izstrelijo oziroma so se, potem pa kar nekako poniknejo in se vsake toliko megleno prikažejo, preden jih pogoltne brezno pogube. No, Project Ash s prvencem vsekakor kaže potencial na sceni, in če so vsaj polovico tako slišni in uigrani tudi na odru, je moje zanimanje takoj podvojeno.

Kar se tiče samega ploščka, pa tako. Precej generično album otvori naslov Press_start. Gre za instrumentalni uvod, ki postreže s kitarami lomečih ritmov in skupaj z bežno elektroniko napravi vstop v Braindance. Ob tem se nekoliko spomnim na Polyphio ali pa Vildhjarto, ki so bili, poleg botrov Meshuggah, prva zasedba, ki me je predstavila s progressive/djent/elektronskim metalom. To omenjam zato, ker se pri Braindance zasedba giba še precej v kvadratku progresivnega djenta in velikega lomljenja ritmov, ki mu niti ne morem reči breakdown, vanj pa spretno dodaja elektronske vložke. Skladbo umirijo tudi s clean vokalom in tako postavijo neki osnovni ustvarjalni oblaček, v katerem se bodo gibali, ga večali oziroma manjšali.

Sledi mu Monolith, single, za katerega je nastal tudi videospot in ima sodeč po platformi Spotify s tega ploščka tudi največ poslušanj. Sama niti ne morem trditi, da gre za najboljši ali meni najljubši komad albuma, ker mu nekako manjka globine. Sicer ob stopnjevanju ritma svoje dodajo še dvojne pedalke in poskrbijo za nekakšen vrhunec, a se ta znova umiri in pesem obrne v povsem drugo smer. A izpade čudno, če rečem »ne najboljši začetek, a dober konec«?

Njegov naslednik Endless se začne precej bolj elektronsko in zasedba pokaže tisti cyber del svojega ustvarjanja. Čeprav so kitare in vokal precej bolj temačni in podobni kakšnemu brutaličarju tipa Suicide Silence ali All Shall Perish, pa elektronika v ozadju in umirjanje zaradi nje naredi povsem drugačno kuliso. Povsem kibernetični je tudi dobro minuto dolg Gamble in nekako mislim, da je prav tak stil komada nekaj, kar bi zasedba morda mogla razvijati. Ne govorim o času, ampak o načinu in sestavi. Žal se komad zaključi takrat, ko bi se moral še naprej razvijati, ampak so že vedeli, zakaj je tako.

Naslovni Digital Flood nadaljuje s stilom, ki ga trojica ponuja od samega začetka – globoki vokali, dvojne pedalke, veliko lomljenja ritmov in breakdownov ter značilni »bljeh« deathcore vokal. Sky of Flames – balada ploščka, odpeta skoraj v celoti s clean vokalom in z izstopajočo elektroniko – je znova nekaj, kar malo rine iz generičnosti oziroma prenasičenosti. Vredno je omeniti še zadnji komad, dobrih šest minut dolgi You And I, za katerega uvod naredi elektronski Reset. Če je po eni strani čudno slišati samo minuto dolg deathcore, cybercore, mathcore komad – izberite sami. Je pa še bolj zanimivo poslušati takšnega, ki je daljši od petih minut. Sicer imata tukaj veliko vlogo elektronika pa splošno umirjanje, a nekako ravno zaradi obeh dejstev pesem pluje po nekem valovitem morju, čakanje na pogubo pa je mučno.

V zaključku morda toliko: album vsekakor obeta, komadi so poslušljivi, a v splošni nasičenosti trga je treba res izluščiti tisto, kar želimo predstaviti poslušalcu in ne preveč eksperimentirati z vsem mogočim. Manj je več, zatorej je treba paziti, da nas želja po »še« ne pripelje do digitalne poplave.