Poglejte vsak dan TV novice in videli boste, da je svet v »kurcu«. Umaknite se od televizije in začutite zgodnje poletje februarja. Ja, svet je v velikih težavah. Umaknite se eksplicitnim kazalcem in prižgite spet isti TV, od katerega bežite. Glej, Cartoon Network – če so te risanke odraz stanja človeške psihe, so ljudje že zdavnaj obsojeni na popoln propad. Oglejte si bande okoli sebe – ali niso obraz groze – Psyopus izstopa kot tiger med volkovi.
Zakaj takšen uvod? Za poslušanje skupine, kot je Psyopus, moraš biti pripravljen na kaos. Na nekaj, kar lahko primerjaš samo s stvaritvami a la Cephalic Carnage, Dillinger Escape Plan, Into The Moat. Če si drznem opisati tole – veliko nepravilnih ritmov, predvsem veliko sekanja. Tudi blasti in neke čudne verzije bobnanja. Kitare se gibljejo med jazzom, grindom, metalom, psihadeliko in še čem. Ne poznajo straight ritmov. Bass je ista psihološka vojna. Vokal je stil Mike Patton, veliko efektiranih krikov, vzorci so nenavadni, spominja me na tiste »prfukjene« like iz risank prej omenjenega TV kanala. Vsi komadi vsaj meni zvenijo podobno, razen instrumentalnega Intogents Puzzle Part 2. Sčasoma vse fore postajajo iste, vse skupaj je težko prebavljivo, a zato vsaj unikatno. Kdor posluša Psyopus, že ve, zakaj jih posluša.
Kaotično, natančno, nepredvidljivo – vrhunec črnega humorja in avantgardno ter komu morda genialno napisanih pesmi je outro. To morate slišati! Ne moreš verjeti. Nekomu bo tole oh in sploh najboljša stvar. Težko je določiti, kdo ima prav. Psyopus je tam, izognite se mu ali pa tudi ne. Kakor hočete. Kalejdoskop realnosti je pravkar dobil še bolj nenavadne odtenke. Grind!

Ivan