Rotting Christ so neustavljiva sila, ki kljub 35-letnemu stažu redno koncertira in še bolj presenetljivo redno izdaja nove albume, za marsikoga celo prepogosto. Še v tem mesecu pričakujemo Aealo, ki pa žal ne bo nov material, temveč ponovno snemanje plošče iz leta 2010 v nekoliko predrugačeni zasedbi. Smo imeli pa lani spomladi priložnost slišati in videti celoten koncert ob 35-letnici obstoja.

Priznam, da sam nisem pretiran ljubitelj live plošč, v celotnem enormnem bazenu sem se zalotil večkrat poslušati le The Seventh Date of Blashyrkh legend Immortal iz Wackna 2007, XXX Years ov Blasphemy od Behemoth pa ne vem, če tehnično šteje, saj je bolj studijsko posnet kot dejansko v živo. Zakaj sem privlekel ven to primerjavo? Ker imajo vse tri skupine in albumi skupno nekaj pomembnega. Vse več skupin se odloča za ponovno snemanje svojega zgodnjega materiala, pri čemer uresničijo življenjsko vizijo, ki je prej niso mogli bodisi zaradi znanja bodisi zaradi premoženjske stiske (spomnimo se Igorja Cavalere in njegove činele na žeblju na »štilu« od metle ter na blast beatu temelječ zvok demota, ker ni bilo denarja za bas boben). Kaj je nastop v živo v zrelejši fazi banda in njegovih članov pravzaprav drugega kot manifestacija igralskih izkušenj in oplemenitev ter reinterpretacija zgodnjega materiala, studijska kakovost posnetka takega nastopa pa bogata dobrina vsake metal scene (pritoževanju puristov navkljub)? In če smo fani Rotting Christ menili, da bo Unholy Trinity turneja z Behemoth in Satyricon kulminacija bandovega nastopanja, je tu Sakis, ki reče le »Drži moj ouzo«.

Koncertni nastop in ploščo odpre himna Χ Ξ Σ (t. i. 666) s Kata Ton Daimona Eaytoy (Κατά Τον Δαίμονα Εαυτού) iz leta 2013, tam jo epsko zaključi, tu pa kontrastno posveti. Instrumentalen epski uvod pospremi tisoče grl s skandiranjem kultnega refrena “Γαια αγια” (Gaja sveta), počastitev grškega panteona in kozmičnega stvarjenja. In si tam, z njimi! Čeprav na kavču… ampak tam! Himno Sakis zaključi še s poklonom legendam takratnega novega vala, ki so služili kot večni navdih mladim Rotting Christ in močno vplivali na razvoj njihovega edinstvenega zvoka – govorimo seveda o intru Number of the Beast (orig. Razodetje 13:18).

Rotting Christ nato s kirurško preciznostjo šopajo hit za hitom z različnih albumov in obdobij, izmenjujoč atmosferične in melodične (»gotičarske«) napeve s satanističnimi bogokletnimi kanonadami, prežetimi z blast beati in »šredingom«, ki nas nostalgično vrača v zgodnje obdobje bolj tradicionalnega black metala. Ne morem preveč poudariti, kako fenomenalno band zveni po vsem tem času in kako drži tako tempo kot kakovost in to na dvournem koncertu. Noč je še mlada in tako po slabih petdesetih minutah pridemo do vrha tega dramskega trikotnika, kratkega »meadleyja«, za katerega na (pre)kratkih koncertih običajno ni dovolj časa (tebe gledam Unholy Trinity), na 35-letnici pa si ga nedvomno zasluži.

Okrnjeni  Shadows Follow s plošče Triarchy of the Lost Lovers (1996) služi kot krajša uvertura v Archon kot največji hit te plošče in srce mi zapoje, ko slišim glasne udarce bas linij, ki se jih na prvih ploščah sploh ne sliši. Pohitren tempo in s krajšo kitarsko solažo oplemeniten zaključek naredi to izvedbo eno boljših. Band ne pusti predolgega skandiranja, glave so razgrete in to lahko pomeni le… Sign of Evil Existence (!!!), osebno eden boljših intro komadov v black metal plato in prava poslastica na koncertu. Vzklike »Rott-ing-Christ« zaduši zapomnljiv kitarski tremolo riff, Sakis »ena, dio, tria… aaaaahrhrahh« izgubi brado in majico ter se prelevi v Necromayhema, black metal boga v formi svojega življenja. Necromayhem komad odkriči v stilu prvenca (Thy Mighty Contract) kar sam, bratec drum mašina Necrosauron pa kot strojnica drži prepoznaven blast beat čez cel komad. Sign of Evil Existence je naredil ploščo Thy Mighty Contract, postavil Rotting Christ na takraten majhen zemljevid ekstremnega undergrounda in black metal scene nasploh in nedvomno naredi tudi ta koncert in to live ploščo! Ker ima Necromayhem že ogrete glasilke, iz sledečega Fgmenth Thy Gift naredi pravi opus svoji black metal vokalizaciji.

Ko se brata Tolis prelevita nazaj v svoji trenutni manifestaciji, kljub zrelim letom odšpilata (s pomlajenimi okrepitvami za nastope seveda) še poslednjo uro brez predaha in napak in Rotting Christ zaključi ta fenomenalen nastop z Under the Name of Legion, s komadom, polnim vzponov in padcev, čustvenih in tehničnih preobratov, žanrskih prepletov, ter hkratne božanske epskosti in black metalske melanholije – torej s takim, kot so Rotting Christ sami.