Hades
Xibalba
Titan
Prometheus
Zeus
Shiva Mahadeva
Taran
Asmodeus

Hail-Ra
Hail-Baal
Hail-Nyx
Hail-Tyr

Rotting Christ, grški bogovi melodičnega black metala, so konec maja predstavili Pro Xristou, že štirinajsti studijski album. Pred Kristusom, zadnji mogočni poganski bogovi. Brata Tolis vodita gnijočega Kristusa že skoraj 40 let, sama pa sem se z njimi srečala nekje okoli izida ploščka Theogonia, prvič v živo pa jih videla leta 2012 ali morda leto prej. V ušesih imam tako že od samega začetka njihov modernejši zvok, ki je postal res prepoznaven na albumu Kata Ton Daimona Eaytoy.

Amon Amarth, Behemoth, SepticFlesh – velika imena, ki so postala še veličastnejša, ko so našla »svoj« zvok. Za številne dolgočasno ponavljanje, za druge pa preprosto mogočnost neverjetnih razsežnosti. Kako že pravijo? Škoda spreminjati nekaj, kar je preverjeno dobro? Zakaj sem se odločila za to primerjavo, je rednim poslušalcem Rotting Christ ali morda celo v zadnjem letu »solo programa« Sakisa Tolisa popolnoma jasno. Grki so namreč našli svoj riff. Ja. Enega. Eno svojo, kratko, močno melodijo, sestavek, iz katerega vlečejo vrvi tisočerih variacij, ki jih poslušamo v zadnjih izidih. Najbolj podobne, celo skoraj do ritma in tona enake, pa so od izdaje The Heretics in omenjenih solo komadov dalje. Je to dobro ali slabo, presodite sami, zase sem še vedno 100-odstotno prepričana, da bom iskala vsako možnost, da jih slišim v živo – čeprav Pro Xristou še ni prišel na moj redni seznam predvajanja.

Pa vendar je primerno, da izpostavim vsaj nekatere komade, ki pa morda po tem ali onem izstopajo na ploščku. Medtem ko The Apostate naredi neki spevni, helenski uvod, Like Father, Like Son zgolj nadaljuje ta ritualistični spev z grško naglašenim vokalom Sakisa Tolisa. Potem pa pridemo do komada The Sixth Day, ki je znova variacija že slišanega. La Lettera Del Diavolo je pismo hudiču, ki izstopa na albumu. Hitrejši riffi s spominom na omenjeni Kata Don Daimona Eaytoy, kriki (ženskega) vokala, zborovsko petje v ozadju. The Farewell z nekoliko hitrejšimi riffi in drugačnimi melodijami deluje sveže. Morda je krivo tudi to, da gre za manj simfoničen komad, zborovskega petja in simfoničnih dodatkov praktično ni oziroma se pojavijo v zadnji tretjini. Pix Lax Dax. Akustični uvod, kitarska solaža, minimalistični bobni. Stara Grčija? Atmosferično, a žal malo brezdušno (o tem več v zaključku).

»This is the way the world ends. Not with a bang but with a whimper.« – T. S. Eliot

Plošček zaključita nordijski Yggdrasil ter irski Saoirse. Nordijski tako res postreže z nordijskim spevnim refrenom, medtem ko je Saoirse vse drugo kot irski. Simfonični in epski zaključek z vsem, kar zasedba trenutno (očitno) premore. Prav zaradi tega pa je po eni strani izid skrb vzbujajoč. So Rotting Christ res v zadnjih izdihljajih? Zakaj praktično nobeden od komadov ne doživi vrhunca, ampak se vse potika okoli mesta »zdaj pa bo«? Tisti, ki zasedbo natančneje poznate, veste, da sta Sakis in Themis v zadnjih desetih letih (oziroma praktično od samega rojstva zasedbe) kar (pre)pogosto menjavala člane, v preteklih petih letih sta sicer stalna (live) basist Kostas Heliotis ter kitarist Kostas Foukarakis. Je morda čas, da Sakis v pisanje materiala vključi tudi njiju? Je morda zaradi (pre)obremenjenosti težko narediti korak iz cone udobja, ki jo poslušalci (še) sprejmemo z odprtimi rokami?

Vsekakor so to vprašanja za globoke pogovore, ki so stvar zasedbe. Do takrat pa jo podprimo na domači grudi, tj. v petek 5. julija na festivalu Metaljot Razpaljot. Non Serviam!