Vse skupaj se je začelo z Black Sabbath. Iz njihove zapuščine glasbeniki različnih žanrov že skoraj štiri desetletja črpajo navdih in ideje, katere so že neštetokrat pripeljali v različne ekstreme. Po vseh teh letih se najde tudi kdo, ki se vrne k prvinskosti, in trije glasbeniki iz norveškega Bergna, znanci iz zasedb Gorgoroth, Manngard in Audrey Horne, na svojem drugem albumu potrjujejo to dejstvo.
Pritegne prvi komad Ascent To Decadence s solo delom, ki v spomin prikliče zgodnje Dio komade. Simbioza heavy in doom metala, ki v naslednjih komadih preide v dominanco dooma z močno vsidrano psihadelijo in elementi rocka iz sedemdesetih. Pokaditi zelenega ali ne, tu ni več vprašanje. Akustični Escape The Crimson Sun je lahko Planet Caravan zasedbe Sahg, Black Sabbath občutka se ne boste otresli pri Star-Crossed, Pyromancer in Wicked Temptress pa v spomin pričarata zgodnje solo delo Ozzyja Osbournea. Vokal linija slednjega komada prav nevarno zapluje v vode Diary Of A Madman. Ugotavljanju, na kateri komad iz Ozzyjeve plošče Ozzmosis spominja By The Tool Of The Bell, sledi grande finale v obliki enajstminutne psihadelične epike Monomania.
Naj vas ne zavede moje mnogokratno omenjanje Black Sabbath in Ozzja Osbournea. Kljub očitni Sabbath/Ozzy influenci, so Sahg še vedno band, ki premore dovolj lastnih idej, da je zanimiv za ljubitelje prvinskega dooma s pridihom psihadelije. Brez arhaičnosti, zgolj specifičen slog zelo dobro postavljen v prvo dekado 21. stoletja. In nenazadnje, če bi kamenjali vsakogar, ki navdih išče v Black Sabbath, bi zmanjkalo kamenja. Res je, vse se je začelo z Black Sabbath.

Matija