Uau! Ne zgodi se pogosto, da bi me prva pesem skupine, za katero prvič slišim, ob prvem poslušanju odpihnila, ampak to pot se je to zgodilo. To so Serpent Gates iz Finske, to je njihov prvenec The Veil of Darkness in to je prvinsko popoln heavy metal!

Metamorphosis se od prvih udarcev bobnov in prvih zvokov igranja lead kitare do vključitve žaganja in energičnega ter energije polnega petja po ušesih raztopi kot med ali okus, ki se sprošča ob žvečenju slastne lepo prekajene slanine. Ja, to je N.W.O.B.H.M. (!!!), ki se v refrenskem delu privzdigne v galaksije heavymetalske epskosti. Glavni vokal nosi pečat moči njegovega imperialnega vokalnega veličanstva v heavy metalu: Brucea Dickinsona. Kaj še povedati o igranju kitar in bobnov – brez besed sem, popolno v odličnosti in še preden se zaveš, je pesmi že konec, ti pa veš, da hočeš, da želiš in rabiš ŠE in VEČ!

Polnomastno mesnato topotanje bobnov in lomastenje kitar pri The Beast with Seven Heads pokaže, da tukaj ne bo nikakršne kot suflé brez ogljikovih hidratov in maščobe lahne packarije, ampak da mora biti heavy metal res heavy. Počasnejši in težje zveneč, z bobni poganjan ritmičen prvi del pesmi se kot krila orla, ki se bo v kazaški stepi zdaj zdaj spustil in pokončal lisico, z dviganjem tempa petja razširi v silo epskosti. Tako je, na glasbi in s težkimi metalskimi krili letimo više in više in izzivamo zveri, tudi tisto s sedmimi glavami. Tole gre najbolje opisati kot skozi glasbo upodobljen silovit let kopja skozi nebo, ki prileti iz sonca ter prebija vse pred seboj.

Zaradi rabe valov klaviatur na začetku zveni The Veil of Darkness nekoliko atmosferično, vendar le do trenutka, ko začno po glasbi s kladivom kitar kovati bobni. Heavy metal razkriva svojo epsko naravo skozi pripoved? Ja, to je to, ampak potem se skozi dinamično glasbo in ostro petje pred nami začne dogajati prava epska drama. Torej dramska epska pripoved, ki nam omogoča sproščanje stresa ob heavy metalu? Ja, ja – in to v dinamiki današnjega življenja metalci nedvomno rabimo.

Night Creeper je spet popoln šus moči N.W.O.B.H.M. Speven začetek postane urbana grozljivka iz 80. let prejšnjega stoletja skozi zvok in glas heavy metala. Ne, tukaj ne pričakujte budistično-filozofskih razodetij nejedcev mesa, ampak napet tek pred zasledovalci skozi (pol)mračne ulice.

Prelepo, a tokrat že bolj v duhu heavy metala iz 90-ih let, vendar nasilno zveni Down the Cross. Ostro žaganje kitar v pesmi se razcveti v njihovem soliranju in zasije v lepo zvenečem vokalu. Zgodba kritike vere (oz. še bolj institucije) v maniri heavy metala se širi kot omamne vonjave lepo na ražnju pečene jagnjetine. Igranje kitar in bobnov zagotovi, da sporočilo ne zveni enodimenzionalno, medtem ko jo vključevanje različnih oblik rabe vokala dela surovo nasilno in po sporočilu težjo od samega duha heavy metala. Epsko, heavy, odlično! Nekako v istem duhu (britanskega) spevnega  heavy metala zveni tudi Nephilim.

Po ritmu igranja bobnov in kitar začetek Sanctimonious deluje že rokersko. Melodičnost (in načini) petja ter rabe klaviatur rokerskega duha pesmi slednjo naredi še bolj poslušljivo. Domiselno in mojstrsko osnovo pesmi še vedno predstavlja epsko zveneč stari dobri heavy metal, ki kritizira »služabnike vere« in osnova (v svoji glasbeni raznolikosti in žanrski dovršenosti) ostane bistvo pesmi, pri kateri piko na i predstavlja kitarsko soliranje.

Black Clouds Rising predstavlja kratek in pompozen instrumentalen uvod v The Goblet of Tears. Ta zaradi počasnejšega tempa (ki najbolj ostane v spominu) in odtenka petja slika mračno okultno izkušnjo, ponovno izpovedano na naravno heavymetalski način. Vokal leti po višjih oktavah, medtem ko se glasbi uspe naenkrat čudno¹ zaplesti, da je celotno nadaljevanje do refrenskega dela videti kot poizkus razpletanja tega vozla. Z refrenskim delom se vozel razplete in pesem dobi bolj koherentno podobo.

In za konec še The Czar Will Fall, ki po tempu ohranja duha zimzelene klasike The Trooper. Glej ga zlomka, v tempu drnca spevna in udarna pesem se nanaša tudi na dogajanje v Ukrajini – le da ne na napad lahke britanske konjenice na utrjene položaje carjeve vojske na Krimu, marveč na rusko agresijo na Ukrajino. Polna zanosa nam pesem daje navdih, spodbudne besede in vliva prepričanje, da bo agresorski vožd padel in bo zmagala pravica (in mednarodno pravo). Melodija, ki jo tvorijo udarni bobni in uporno silo žareče igranje kitar, nas ob igrah vokala epsko vodi po vsem zlu ruskih udarov po svobodo in samostojnost želeči si Ukrajini. Vzpenjanje proti vrhu pesmi se začne z naštevanjem vsega slabega, kar je storil zahrbtni vožd, in izbruhne v prekrasno oblikovanem, glasbeno večbarvnem refrenu, ki nam zagotovi, da bo zaradi vsega tega zla car – ruski vožd – padel. Bravo, Serpent Gates – kot so se primeroma Ministry ter Municipial Waste jasno in glasno z glasbo opredelili do politike in ravnanj »slovenskega zeta«,  je prav, da se metal v svoji kritičnosti opredeli tudi do drugih slabih ljudi (kot so agresorji), ki krojijo usodo današnjega sveta. The Czar Will Fall, The Czar Will Fall! Epsko, heavymetalsko!

V svetu in času, ko je kopiranje velikih imen, kot so Iron Maiden ali Nevermore (ali še kaj drugega), doma in po svetu po mojem postalo slab in za metal nevaren trend², plošče, kot je recenzirana, ohranjajo upanje in vero v ustvarjalno moč mladih metalskih sil. Kvalitete se namreč ne ustvarja s ponavljanjem, marveč z ustvarjalnostjo in Serpent Gates, vi to imate, vi ste upanje in vi ste še eden od dokazov, da lahko govorimo o obujanju starega dobrega in izhodiščnega heavy metala! Bravo!


[1] Primeroma: kot bi hkrati jedel konjsko in gosje meso.
[2] Pomnite na samoreprodukcijo v glavnih srčikah death metala v zgodnjih 90-ih in kam je za nekaj časa ta trend podzvrst odnesel.