Na tretjem albumu Sirenia se je eden najbolj kreativnih gothic metal glasbenikov zadnjega desetletja, Morten Veland, ki je soustvarjal največje Tristania kreacije, odločil narediti spremembo, s katero bi znal na eni strani v slabo voljo spraviti ljubitelje prvih dveh Sirenia albumov, po drugi pa pridobiti večje število novih oboževalcev.
Morten je precej zreduciral prisotnost elementov ekstremnejših zvrsti, stare gothic metal šole in ubral modernejšo, mainstreamovsko smer, v kateri se nahajajo Within Temptation, Evanescence in podobne zasedbe. Tako ekstremen prehod, kot bi se ga dalo razbrati iz zgornjega stavka, sicer ni. Pri pisanju skladb je ohranil nekatere svoje značilnosti, toliko »cukra« kot ga posedujeta omenjena banda, na Nine Destinies And A Downfall ni, a material je enostavnejši kot je bil, bolj direkten, z manj epskosti, klaviaturskega in zborovskega pompa (zbori so v refrenih še vedno prisotni) in, kar bodo nekateri še najbolj pogrešali, z izjemo v treh skladbah so growli v celoti izginili. Seveda sta zato Sundown in Seven Keys And Nine Doors (tudi s čistim moškim vokalom) ob dvignjeni dinamiki ter pompu še najbližje prejšnjima albumoma, a tudi v teh skladbah je ženski vokal zelo prevladujoč. Na tretjem albumu pa ima Sirenia še tretjo vokalistko, Moniko Pedersen; njen topel, prodoren vokal je zelo primeren spremenjeni podobi banda. Album vsebuje nekaj potencialnih hitov, zelo melodičnih skladb, ki gredo hitro v uho, vseeno pa je Morten v skladbah ohranil pestro dogajanje, kompozicije so še vedno prezahtevne za tipični mainstream gothic in vsebujejo tudi nekaj klasičnih heavy metal / rock značilnosti (narava kitarskih solaž in riffov). V enostavnejših skladbah pa je aranžmaje popestril z večjo dozo manjših, a efektivnih dodatkov. Zato te skladbe tudi po več poslušanjih ohranjajo zanimivost in se jih ne naveličaš. To pa velja za tiste, ki z novo, drugačno Sirenio ne bodo imeli težav.

Matjaž