Obstajajo albumi, ki takoj potegnejo, in takšni, ki poslušalca že po dveh minutah prisilijo, da jih zbriše z računalnika in iz spomina. Obstajajo pa tudi albumi, ki potrebujejo čas za zorenje, ki pri vsakem ponovnem poslušanju izdajo trohico svoje skrivnostne narave več in se le počasi usedejo v poslušalčevo zavest. Takšen je tudi Deluge, prvenec irske dvojice pod imenom Slidhr. Še po dvajsetem poslušanju se ne morem odločiti, ali sem nad albumom navdušen ali do njega ravnodušen. Deluge je po eni strani klasičen: hiter, dinamičen, riffovsko nabit in energičen black metal, kakršen je v večji meri značilen za Skandinavijo. Po drugi strani pa je album mnogo več, prava poplava različnih ritmov in prijemov, ki se v srednje hitrem tempu skorajda petdeset minut razlivajo v vse zakotne vogale »črne kovine«, jo potegnejo iz najglobljih brezen na plano in ji dodelijo nekaj minut miru na površju, preden jo dokončno posrkajo vase. Kar ostane, je občutek negotovosti, nevednosti, utrudljivega nemira, ki poslušalca zasiplje z različnimi vprašanji. Glavno se seveda glasi: »Kaj je bilo zdaj to?« Globoko zakoreninjena človeška radovednost, ki nas, ljudi, že tisočletja in tisočletja ohranja pri življenju, je nato razlog za ponovno odkrivanje in bojevanje s »Potopom«, ki za seboj znova pusti odprtih nekaj vprašanj. A teh je po vsakem spopadu manj, slika postaja zmeraj bolj jasna, a še vedno dovolj zamegljena, da do naslednjega srečanja ne preteče dosti časa. Tam, kjer se srečajo Gaahlskagg, Judas Iscariot, Tulus, Mayhem z Attilo Csiharjem v času De Mysteriis Dom Sathanas, Helheim s svojimi trompetami in konec koncev tudi Darkthrone, tam je peklenska reka – Slidhr po pričevanjih nordijske mitologije – najmočnejša in najbolj kruta. Se torej upaš spopasti s temi mogočnimi silami? Jaz namreč še zmeraj ne vem, na katerem bregu me bodo odvrgle …