V tretje gre rado. Swallow The Sun so sicer že s prvencem The Morning Never Came pokazali, da sodijo med najbolj obetavne death/doom formacije. S tretjim albumom Hope pa jim je uspelo narediti pravo malo mojstrovino, s katero se bodo gotovo etablirali v vrhu svojega žanra.
Nekje med My Dying Bride, Solitude Aeturnus, Katatonia, zgodnejšimi Amorphis so Swallow The Sun našli svojo pot, ki jo manifestirajo z močnimi, počasnejšimi riffi, izredno intenzivno atmosfero, ki jo soustvarjajo spremljajoči klaviaturski zvoki, dramatično finsko melanholijo in impresivnimi vokali. Globoki, močni growl dosega in celo presega veličino najboljših Amorphis trenutkov, čisti vokali se približujejo jedrnati melanholiji Katatonie (Jonas Renkse tudi gostuje pri Justice Of Suffering), v kombinaciji pa vokala ustvarjata izredno kontrastno simbiozo. Swallow The Sun je v temačno vzdušje uspelo enkratno transformirati emocije in kot že sam naslov pove, neko upanje, ki v prevladujoči temačnosti deluje antidepresivno in vnaša v skladbe neko toplino. Najbolj so k temu doprinesle številne romantično obarvane kitarske melodije. Vrhunce albuma bi ob toliko dobrih skladbah težko izbrali; mogoče bi to lahko bila prav prej omenjena Justice Of Suffering, energična These Hours Of Despair, temačna Doomed To Walk The Earth ali Too Cold For Tears. Ob tako enkratnem albumu pa to niti ni preveč relevantno.

Matjaž