Nagradna igra: sodeč po imenu so The Lion’s Daughter (možen je le en odgovor):

a) nemški power metal band, ki išče navdih v Richardu Levjesrčnem;
b) angleški NWOBHM spin-off band od British Lion, ki je nastal z izhodom ustanovnega člana Steva Harrisa in poleg njega vključuje tudi njegovo hčerko;
c) ženski empowerment symphonic death metal band iz Nizozemske, ki je proti depilaciji vseh delov telesa;
d) okoljski metal band iz Južne Afrike, ki se zavzema proti safarijskemu lovu;
e) militantni veganski metalcore band iz ZDA, ki verjame, da je kralj živali vegan, želi prepričati leve, naj iz antilop preklopijo na sojo;
f) depresivni pogrebni doom black metal projekt Saše Lendero, ki se je začel leta 2016 s priredbo lastne pesmi Levinja;
g) ameriški moderni metal band, ki zajema vplive synthwava, death metala, industrial metala, sludga in black metala.

Glede na namensko groteskne možnosti, z izjemo zadnje, se odgovor, upam, ponuja na dlani? Nagradno igro sem sestavil iz čiste fascinacije nad tem, kako si človeški možgani zgolj na osnovi imena banda ustvarijo neko predstavo o glasbi le na podlagi racionalizacij in asociacij ob besedah »lev« in »hčerka«. Naš računalnik v lobanji pač rad predalčka in klasificira z namenom nam olajšati in poenostaviti življenje.

Naslovnica albuma, kjer je prikazana ogabna samica neke vesoljske rase, sovpada z nezemeljskimi X-Files synth zvoki. Z namenom ohraniti čisto dušo in si ne ustvariti odvisnega mnenja o bandu na podlagi že napisanega in znanega sem v prvi vrsti daleč od dosega svetovnega spleta v celoti preposlušal Bath House. Kako naj jih opišem z nekaj primerjavami, hm? Mešanica Machine Head z Ministry bi bil najustreznejši kratek opis. Pa malo Nine Inch Nails, da ne ignoriram industrial syth genija Trenta Reznorja. Mogoče še ščepec Pain, minus komercialni pop elementi. Vokalno je Rob Flynn (Machine Head) idealna primerjava, saj se karakteristično kričanje s čistimi vokali dobro ujema z modernimi Machine Head. Za boljši kontekst sem poslušal tudi starejše izdaje, ki stilsko rahlo odstopajo od Bath House. Manj industrial/synth vplivov na račun blackmetalskih in sludga. A to je le za veliko sliko, če slučajno koga mika bolj obširno spoznati Levovo hčerko. Bandova zgodba sega v leto 2007 v St. Louis v Misuriju, ko je začel z EP-ji in spliti nabirati glasbene kilometre. Od takrat ima za sabo pet studijskih albumov, kjer je brusil svoj diamant z orodjem modernega, death, black, sludge, elektro in morda, zavoljo mešanja vsega tega, še ščepec progresivnega metala. Vedno je dober znak, kadar ne gre enolično predalčkati zadev, saj to prisili človeka v razmislek, dialog in končno v nova dognanja.

Toliko o teoriji, zdaj pa praktična naloga – kot so nas dresirali pri pouku naravoslovja v srednji šoli. Rerouted mi zveni kot reprezentativni komad, če je pred mano naloga izbrati le en komad z albuma. Sicer je bolj melodičen in atmosferičen in čuti se večje pomanjkanje elektro vplivov, kot se za band spodobi. Zato kot kontrast poslušajte še vsaj intro izrazito elektronsko navdahnjenega naslednjega komada v vrsti, ki nosi naslov kar po Silvestrovem na leto 1989, in sicer 12-31-89. Groteskno rjovenje, sklepam vesoljske samice z naslovnice, gradi zanimivo atmosfero in dinamiko. Za bolj Ministry vibracije pa se morda vrnimo kar na začetek albuma k samonaslovljenemu Bath House.

Nauk zgodbe je, da ne sodimo knjige po naslovnici, piva po peni in glasbenega stila banda po imenu. Čeprav, moram priznati, bi mi bilo verjetno zelo zabavno recenzirati vse zgornje fiktivne bande med a) in e) in nastaviti ogledalo njihovim političnim, prehrambenim in drugim ideološkim prepričanjem.