RECENZIJE

23. 3. 2020
Tulus - Old Old Death
Soulseller Records, 2020

Tulus so star black metal band iz Norveške. Band je bil ustanovljen v začetku 90-ih prejšnjega stoletja, natančneje leta 1991, njihov kultni prvenec z naslovom Pure Black Energy pa je bil izdan pet let kasneje. Tulus so torej začeli z delovanjem skupaj z drugimi bandi t. i. drugega vala black metala, katerega epicenter je bila ravno Norveška, in tako kot večina ostalih bandov tistega časa so tudi oni razvili povsem unikaten slog, ki ga ohranjajo še danes.

Old Old Death torej zveni tako, kot smo to od Tulus pričakovali, kar je – kot vedno – dobro in slabo hkrati. Dobro je zato, ker poslušalec ve, kaj dobi. In kaj je to? Deset mračnih, hladnih in groovy black metal komadov, ki vas bodo udarili kot kuga. Nič več in nič manj. In ravno slednje, tisto manj, je težava pri Old Old Death. Po skorajda treh dekadah delovanja sem kot dolgoletni bandov sledilec na njihovem šestem albumu pričakoval vsaj eno: več prepoznavnosti. Kot sem že zgoraj opisal, recenzirani album sicer zveni tipično za Tulus, a ker se je dotični projekt, sestavljen tudi iz članov bandov Khold in Sarke, z leti glasbeno približal ravno tem, tega muči ista zadeva kot njegovega predhodnika Olm og bitter. Poleg boljšega razločevanja od omenjenih bandov pa celovečercu Old Old Death ne bi škodil kakšen bolj izstopajoč komad. Album sicer ponuja relativno všečne komade, od katerih posamezni štrlijo iz povprečja zaradi uporabe klaviatur, bolj poudarjene bas kitare, kakšnega speedmetalskega riffa, srednjeveške folklorne melodije in še česa, a vsega naštetega je ravno dovolj za poobedek, nikakor pa ne more biti govora o glavni jedi, ki bi sladokusca dodobra nasitila.

Na tem mestu pa sem ostal dolžan še eno stvar. In sicer navedbo komadov, ki izstopajo. Začne se s Hel in šusom po speedmetalsko, ki poslušalca ob prvem poslušanju zavede o dejanskem nadaljevanju albuma. Sledi I havet hos Rån, najbolj groovy in rokerski komad, I hinmannens hånd na sredini albuma preseneti z uvodno clean kitaro, podobno epsko vzdušje pa se ponovi z zaključnim, najdaljšim in doomovsko najmočnejšim In Memoriam, ki spomni na vse, ki se jih človek želi spominjati.

Zaradi visoke mere podobnosti posameznih komadov se torej Old Old Death pridružuje albumom, ki zabavajo kot celota, medtem ko za pravi hit dejansko manjka nekaj več individualnosti.

SORODNE VSEBINE:
15. 12. 2022Tulus z novim dolgometražcem / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana