Šestnajst udarnih, melodičnih, strogo preučenih komadov v oseminšestdesetih minutah. Ta poved natančno popiše vse, kar so U.D.O. z vokalistom Dirkschneiderjem na čelu z zadnjim albumom Game Over, ki smo ga najavili poleti na naši strani.

Nemški metalci se vračajo po treh letih od izida Steelfactory in še naprej ostajajo zvesti svojim koreninam. Ne da bi od njih kdor koli pričakoval kar koli drugega. Lahko bi rekli, da je skoraj neka heavy metal različica legendarnih hard rockerjev AC/DC: ne glede na veliko število podobnih izidov se teh nikoli ne naveličaš. Še več, dejansko težko pričakuješ nove pesmi in srčno upaš, da boš dobil dostavljeno močno dozo najbolj običajnih potez skupine. In zopet smo tu – po 40 letih izdaj in koncertov se Dirkschneider niti malo ne oddalji od že zgodovinskega sloga. Seveda, s tem da ni nobenih presenečenj, se stežka kar koli izpostavi ali poudari. Definitivno ne gre za neko mojstrovino, vendar tudi nikoli ni šlo. Tu gre predvsem za dodajanje vedno aktualnih pesmi na metal sceno, takih, ki se jim noben metalec ne more upreti. Težko si je predstavljati kakršno koli drugačno sliko od dolgolasca, ki s headbanganjem preliva pivo iz kozarca na vse strani. Glava se, hočeš ali nočeš, kar sama premika, že od udarnega ritma prvih dveh komadov, Fear Detector in Holy Invaders. Sicer, če smo pošteni, se prva pesem začne zelo melodično, do ritma pa jo uvede virtuozna kitarska solaža. Ravno obratno pa je pri Holy Invaders, ki že od prvih sekund udarja kot kladivo. Nekoliko hitrejša sta komada I See Red in Like a Beast. Slednji se skoraj nagiba k thrash metalu, kar v veliki meri prispevajo kitarski riffi. Izredno zanimiv je tu preliv sloga, ki se začne po 2:45, saj zgleda, kot da bi Annihilator kar naenkrat mutirali v starejšo verzijo Helloween. Pravi okus albuma pa lahko dobite ob poslušanju Dirkschneiderjevega opevanja svoje lastne zgodbe v Metal Never Dies, kjer jo (sicer z razlogom) poveličuje. Če se zopet navežem na prej omenjene legendarne AC/DC, je politično naravnana Kids and Guns v določenih, predvsem začetnih delih, dokaj analogna njihovemu slogu, vendar z dodanim priokusom heavy metala. V kategorijo pesmi hardrockerskih značilnosti padeta še Unbroken in Speed Seeker, tako da se lahko pri U.D.O. ne glede na slogovno konstanto vseeno najde nekaj razlik med posameznimi komadi.

Vseh šestnajst komadov, ki sestavljajo album, nekaj prispeva k arhivu Dirkschneiderjevega banda. Navdušenje in strast, ki ju dostavlja s temi pesmimi, so gotovo pečat duše pravega veterana evropskega metala. Ravno tako tudi ostali njegovi albumi dostavljajo zelo pristen heavy metal na sodobno, zelo raznoliko, metalsko sceno in niti malo ne dajejo občutka zastarelosti. V bistvu se heavy metal še vedno dobro ujame na sodobno sceno tudi preko drugih bandov. Včasih je lepo, da se spomnimo, od kod izvira glasba, ki je ustvarila eno največjih in najstrastnejših glasbenih skupščin in je še vedno med vodilnimi glasbenimi industrijami. Taki albumi so le še dodaten dokaz, da metalska luč niti malo ne pojema in še dolgo ne bo ugasnila.