Če se ti zdi, da metalcorevci samo še jočejo, potem poslušaj Unearth. Ker tole je – nasprotno jokanju – pravi šus in »kick in the teeth.«
Že prvi komad, This Glorious Nightmare, se odpre in razvija s tako hitrostjo, da ti ni nič jasno. Tole ni več čisti moshing metalcore, tole je že pravi švedski thrash. Seveda uporabljam pridevnik »švedski« še vedno z istim odporom in naveličanostjo, ker vseeno se vidi, da so Unearth prvenstveno še vedno ljubitelji prinašalcev bolezni melodičnega death metala In Flames in Soilwork. Kljub temu, da Ken Susi in Buz Mcgrath še zmeraj prinašata super in catchy riffe (primer This Glorious, Giles, The Devil Has Risen), ki so podobni prejšnjim stvaritvam, a to sploh ni pomembno. Poslušljivo je in zanimivo. Da stvar še bolj odstopa od čistega hardcora ali pa enostavnega švedskega metala so vsekakor harmonije, leadi in solaže. Stvar na trenutke spomni celo na Forbidden, če ne že na neizrekljive prej omenjene švedske bande. Vokal Trevorja Phippsa je »angry as fuck«, čeprav se ne izogiba občasnim govorjenim delom. Ni pa cleanov in ni žalostink, saj se Trevor bolj ubada (besedilno) s stanjem današnje družbe in že sami naslovi precej vabijo k poglobitvi v tekste. Vse skupaj bi bilo bolj mirno, če ne bi za bobni norel Mike Justian. Ta tip ni normalen! Sploh ne more biti na miru, zato je plošča tako zašusana. Zakon!
Edini minus na izredno dobri plošči je najverjetneje v precej predvidljivi strukturi komadov in tistih tipičnih Unearth mosh delih, ki so na trenutke čisto odveč in preveč. Drugače pa je tole odličen naslednik plošče The Oncoming Storm, prve izdaje pa bodo imele tudi limited edition DVD. Fire!

Ivan