Sredi februarja, natančneje »na uvoženi in s kapitalističnim potrošništvom do obisti pocukrani praznik naših deklet (tj. deklet na metal sceni, ki jim po domače in s ponosom pravimo metalke)«, je sodelavec Marko pod drobnogled vzel eno gothic rock klasiko, ki je pred mnogimi časi tudi našla pot do moje malenkosti. Govora je kakopak o recenziji ploščka Blessed Be Fincev The 69 Eyes. Ob prebiranju vrstic omenjene recenzije in obujanju spominov pri poslušanju gotičarjev se je v moje kognitivno dojemanje hitro prikradel izdelek, ki je lansko jesen kar pogosto osvajal jesensko melanholičnost zvočne izkušnje, a se je v poplavi različnih dejavnikov kar malce izgubil. A tukaj je dokaz, da miselni procesi delujejo zelo misteriozno ter v nas na najbolj nenavadne načine vzbudijo refleksije na pretekle dogodke in dejanja. V mojem primeru je tokrat govora o zadnji stvaritvi ameriških temačnih gotičarjev Unto Others – Never Neverland.

Band je na sceni že od leta 2017, nekako pa se je začel uveljavljati šele po spremembi imena (op. p.: band je prva tri leta deloval pod imenom Idle Hands). Tretji izdelek Never, Neverland je tako luč sveta ugledal že lanskega septembra in naj bi se nekako etabliral v bandovem repertoarju. Album vsekakor združuje klasične gothic elemente z doomish melanholijo, ki pa je v primerjavi s predhodnikoma Mana in Strength vsekakor izgubila na prezenci in moči. V tem primeru ne gre toliko za dejstvo, da Unto Others teh elementov v samih komadih ne bi več uporabljali, le mrakobnost ter melanholičnost zamenja bolj pop-punkovski pridih. To se opazi tudi pri sami dolžini skladb, ki le redko presegajo dolžino treh minut, in album kljub 16 oziroma 17 skladbam (če dodamo še Pet Sematary) ne preseže dolžine 50 minut. Po drugi strani pa se s komadoma Momma Likes the Door Closed in Flatline razgrne vsa metalska agresija, ki jo band nosi v sebi.



Z Never, Neverland so Unto Others skrenili s stare, znane poti in se podali na poslušalcu nekoliko prijaznejšo pot, čeprav se vseeno niso izneverili koreninam. Tako je vokalno in tudi emotivno band še vedno v vodah Type 0 Negative, gothic model pa pogosto zamenja »horror punkish« pridih. Sicer se band tudi izogiba nadimku gothic, čeprav lahko glasbeno brez zadržkov vlečemo zelo očitne vzporednice z že prej omenjenimi The 69 Eyes. 



Težko lahko z gotovostjo zatrdim, da bo ta izdelek dosegel podobne višave, kot jih je band dosegel s prvencem Mana, a upam si trditi, da bo zaradi mehkejših prijemov pri določenih skladbah z novega albuma pridobil na poslušalski masi, kar se očitno pozna tudi z napovedanimi turnejami ter vse večjo prepoznavnostjo zunaj metalske scene. Zase lahko trdim, da so me kupili z mešanico vsega, ki jo najdete v skladbi Raigeki, heavy metalski Hoops in priredbi zimzelene Pet Semetery (op.p.: skladba je na voljo le na posebni izdaji).



Never, Neverland ni tipičen metal album, nosi pa v sebi pravo širino, dovoljšen odtenek mističnosti in temačnosti, da se bo prikupil zagretim gotičarjem in pritegnil pozornost vseh, ki iščejo nekaj sproščujočega, a kljub temu dovolj kompleksnega za metalska ušesa. Na koncu pa so z več kot odlično priredbo klasike večnih The Ramones razveselili še vse ljubitelje starega, dobrega punkrocka.