Vsaka velika civilizacija je po višku obsojena na propad. Pad Rima je izredno priljubljena metafora, ki jo lahko brez težav uporabimo tudi za današnje čase. Kot veste so metalcore bandi očitno izredno udarjeni na to, da je tale svet »an evil place«. Winter Solstice niso izjema. In iskreno rečeno, je v poplavi teh bandov resnično težko najti izstopajočo točko.
Gre za tipičen ameriški novodobni proizvod, ki pod prevelikim vplivom švedskih kitarskih veščin in ameriško HC zapuščino ustvari živo zmes melodike, brutalnosti in liričnosti. Razen v določenih odtenkih vokala (ki je tukaj precej tečen), se tale band ne razlikuje od ostalih skoraj nič. Čudno ime, apokaliptična besedila, žalost, dvom in praznina, ki jo izražajo besedila, soilworkovske kitare... Zeh! Prosim za nekaj novega. Pa še izgledajo kot tipični frajerski študentje iz Rožne doline. V živo po moje zelo dobro, na plošči ni kaj izstopajočega. Samo za prave fane, zbiralce in poslušalce te zvrsti. Prišli, videli, pozabili...

Ivan