Se sploh še kdo spomni Wintersun? Pred davnimi dvajsetimi leti so s samonaslovljenim prvencem prevetrili sceno in postali ena izmed glavnih avtoritet finske melodično-deathmetalske konjenice. Spomnimo: glavni pisec glasbe in multiinstrumentalist Jari Mäenpää je Wintersun začel kot stranski projekt ob njegovi takratni polni zaposlitvi pri folk metalcih Ensiferum. Glasbene ideje, ki se niso uvrstile pri tem bandu, je uporabil v prvencu Wintersun (2004). Ker je Jari sedel na dveh stolih hkrati ter zanemarjal službene obveznosti pri Ensiferum, je bil odpuščen in se je nato v popolnosti posvetil Wintersun.

Vse lepo in prav. Nato se je začela saga z albumom Time. Prvoten načrt je bil izdati Time v obliki studijskega albuma že okoli 2006, a zaradi mnogoterih razlogov iz te moke ni bilo kruha. Zavlačevalo in odlašalo se je tako dolgo, da je v mojem zimskem srcu (kot verjetno marsikaterem drugem) ugasnil plamen navdušenja in enostavno sem Wintersun obesil na klin. Razlogov za odlašanje je bilo s strani Wintersun preveč, da bi jim sledil: finančni problemi, organizacija, iskanje glasbenikov, kompliciranje z glasbenimi aranžmaji in produkcijo, po pomoti izbrisan celoten album in tako naprej in tako nazaj. Wintersun je uspelo upočasniti čas do te mere, da sta iz prvotno načrtovanega Time nastala dva albuma, Time I (2012) in Time II (2024). Vmes se je vsilil še »neumestni« The Forest Seasons (2017), ki ga lahko smatramo kot »samostojno delo« in ne kot kolaž riffov in idej iz preteklosti ter katerega sem tako kot tudi Wintersun nazadnje slišal v živo istega leta v Salzburgu. Band si po vzoru Tool res vzame ves čas na svetu, kar se tiče izdaje albumov. Filozofsko vprašanje pa je: je bilo vredno? Se je glasba postarala kot dobro vino?

Da spravim ovinkarjenje s poti – Time II (2024) je nedvomno prepoznaven Wintersun produkt. Tisti, ki ste slišali prvenec ali Time I (2012) in ste seznanjeni z njihovim tipičnim melodično-simfonično-epsko-deathmetalskim glasbenim stilom, vam bo ob prvem poslušanju albuma takoj jasno, kdo je pisec glasbe. Time II navsezadnje vsebuje dosti »ostankov« in riffov iz leta 2006, ko so se Jariju v glavi porodili prvi zametki glasbenih idej – le dve leti po izidu prvenca. Niti malo ni osupljivo, da je očitna sonična sorodnost med Wintersun (2004), Time I (2012) ter Time II (2024). A podrobnosti so tiste, ki skrivajo butične posebnosti.

Prva »novost« novega zvoka je poklon japonski kulturi, ki je v bistvu prisotna že od Time I. Fields of Snow je instrumentalen uvod v album, ki mi je deloval dokaj monotono in kot nepotrebno mašilo. Zabava se začne šele z The Way of the Fire, ki kaže pravi wintersunski obraz: melodika, harmonije kitare in klaviatur, blastbeati, clean in growli, melodeath riffi, solaže in nasploh toliko plasti kompleksnosti, da ni besed. Podobno se nadaljuje v One with the Shadows in po petnajstih minutah poklona glasbenemu stilu prvenca se zadeva umiri v Ominous Clouds, ki je zasanjan kitarski solo ob podlagi psihadeličnih klaviatur (ergo Pink Floyd komad Shine On You Crazy Diamond ali intro v komadu Octavarium od Dream Theater). Glasbo pospremi ambientni zvok nevihte, ki nakazuje sledeči Storm. Tu se pa, hja, zopet začne epska neoklasika, kjer simfonijam in blastbeatom ni konca … vse do albumovega konca. Izpustil sem epilog Silver Leaves, a saj nimam kaj več za povedati, kar ni bilo povedano že zgoraj.

Wintersun glasbeno niso razočarali, a za moj okus je med prvencem ter Time II trajalo enostavno predolgo in sem med čakanjem postal, kako naj rečem, otopel ter nezainteresiran? Stavim, da bi imel album name močnejši vpliv, če bi dejansko izšel med letoma 2006 in 2010, kdo ve … Morda pa System Of A Down ravno zato ne upajo izdati novega albuma, ker se zavedajo, da nikoli ne bi mogli preseči pričakovanj? Če odgovorim na zgornje praktično retorično vprašanje – čakanje dolžine dvanajstih pomladi se je obrestovalo, a je vseeno trajalo dolgo predolgo.