Depresivni, 'fucked up' ameriški black metal, kot ga predstavlja one man band Xasthur, izgleda, kot da je ujet v času. In s tem ne mislim, da ta trditev hodi navzkriž s konceptom oziroma ideologijo zasedbe. Ravno nasprotno: ujetost v času in prostoru celotni Xasthur izkušnji celo pripomore, ampak poslušalec si vseeno ne bi mogel kaj, da si po šestih albumih in šestih letih ne bi zaželel nekaj novega … karkoli. Glasbena izkušnja enostavno ni močna, če nimaš pravzaprav nobenega kriterija, po katerem bi albume ali komade ločeval med sabo. Večina le-teh se tako ali tako začne na sredini in konča malo po njej …
Kot že rečeno, gre za počasen black metal, ki ga mestoma vodijo kitare in mestoma klaviature. Čez celoten album veje nekakšen pridih epskosti, ki ga je izredno težko opredeliti … razen seveda paradoksa, ki ga skupaj z njim tvori osamljen, subjektiven koncept Xasthur. Prek sedemdeset minut dolg album je poln disharmonij, nasprotij in dvojnosti. Vsak inštrument ima svoj t.i. 'moment', tako bobni na Legacy of human irrelevance, kot bas linija na A memorial ot the waste of life.
Xasthur slovi po svoji značilni produkciji, ki se sprva sliši na ravni srednje dobrih demo posnetkov, a z malo poslušalčeve vztrajnosti se pokaže, da je to v bistvu le iluzija, saj se vsak inštrument pod šumom statike in atmosfere – za katero, roko na srce, ne morem definirati od kod prihaja, lahko rečem le, da definitivno je – jasno sliši in razloči od ostalih.
Glasba na Defective Epitaph (kot tudi na vseh ostalih Xasthur albumih) je glasba mrtveca. Tisti del psihološke stroke, ki se ukvarja z glasbo, pa bi najbrž imel za povedati še marsikaj več. Sam bom ob tem momentu (upajoč da paradoksalno) obmolknil, umu, ki stoji za Xasthur pa želim, da toplo kalifornijsko sonce še dolgo sveti na njegova (prazna) vešala in da nikoli ne neha potovati, kamorkoli že hoče iti. Čeprav se zdi, da stoji na mestu že vso glasbeno kariero. Kar pa ni nujno slabo.

Davorin