Sedemnajstega septembra, dobra tri leta po zelo obetavnem dolgometražcu Descend... into Nothingness, je izšel tretji studijski plošček domače zasedbe Dalkhu, ki letos obeležuje že desetletje in pol obstoja. V vmesnem času med predhodnikom in aktualnim ploščkom se je skupina okrepila z novim vokalistom, s katerim so še odločneje stopili na blackmetalsko stran black/death podžanrske mešanice in tako so vplivi death metala na Lamentation and Ardent Fire (še) bistveno manj opazni kot na prejšnji izdaji.

Slednje se od prve sekunde albuma dalje izkaže kot korak v pravo smer – uvodni komad Profanity …

Aktualni Obscurin izdelek Diluvium predstavlja zadnje dejanje znanstvenofantastične konceptualne tetralogije, ki se je začela z albumom Cosmogenesis ter nadaljevala na ploščkih Omnivium in Akróasis.

Na Diluvium Obscura nadgrajuje pretekle kreacije in obenem ostaja znotraj prepoznavnega zvoka. Dobrih petdeset minut na albumu mine zelo hitro in kljub precejšnji strukturni ter izvedbeni zapletenosti skladb gredo prav vse ravno dovolj v uho (če upoštevamo, da se gibljemo v podžanru tehničnega death metala s številnimi progresivnimi elementi), hkrati pa kljub dovoljšni udarnosti izžarevajo ravno pr…

Tokrat je minilo šest let, da so norveški black thrasherji izdali nov album. V 25 letih delovanja je to bandov šesti dolgometražec, čeprav dosega z 32 minutami po dolžini prej le nekoliko obširnejši napovednik kot dejansko polnopravni celovečerec. A tako pač je, kaj drugega od banda tako ali tako nismo vajeni.

In to velja tudi za glasbeni pristop. Bandovo ustvarjanje še naprej temelji na black/thrash metalu, ki je bil definiran s prvencem Black Thrash Attack in od katerega je band odstopil le tam nekje na sredini svojega delovanja. Iz tega razloga sploh ne čudi, da poslušalca že prvi riffi otv…

Testament. Dimmu Borgir. Anorexia Nervosa. Black Sabbath. Nightwish. Prijeten kupček bandov, ki si jih mnogi ne bi drznili vreči na kup, kaj šele poslušati takšno utrgano mešanico. No, potem pa je v moj elektronski poštni nabiralnik priletel promocijski paket in vabilo k recenziji novega albuma zasedbe Dragonlord. Prva stvar, ki me je pritegnila pri prenosu paketa, je bilo dejstvo, da je Dragonlord projekt Erica Petersona – ustanovnega člana in kitarista legendarnih Testament. Ko sem videla, da gre za simfonični black metal projekt, sem bila sicer malo v dvomih, ampak sem se vseeno odločila, d…

Isengard je že davno pokopan solo projekt Fenriza, glavne polovice za imenom Darkthrone. In kaj pomeni davno pokopan? Projekt je bil dejaven med leti 1989 in 1995, pod njegovim imenom pa so takrat luč sveta ugledale tri izdaje: demo posnetki Spectres over Gorgoroth, prvenec Vinterskugge, ki je dejansko kompilacija, in drugi studijski album Høstmørke. Ko je projekt živel, je bil sprva osredotočen na kombinacijo black/death metala, kasneje pa je v ospredje pricurljal fokus na folk black metal.

Toda ne ena ne druga kombinacija ni resnično relevantna za tukaj recenzirano izdajo Traditional Doom Cul…

Ali so Immortal resnično nesmrtni in ali sta Demonaz in Horgh zaradi albuma Northern Chaos Gods resnično postala bogova metala s severa, sta vprašanji, ki zagotovo razdvajata. A nedvomno je, da je norveški black metal band Immortal spet živ in da njegov nedavni studijski izdelek odlično zabava. Bolj kot tisti od in/ali z imenom Abbath.

Kar je nakazoval single, se je z dolgometražcem izkazalo kot resnično: Immortal spet zvenijo kot Immortal, stopicanja po sledeh kultnih Bathory je konec in edino prav je tako. Pred danes že več kot 15 leti me je bolelo srce, ko sem na albumu Sons Of Northern Dar…

Tokrat je trajalo celo kar šest let, da so madžarski Sear Bliss v studiu proizvedli nov black metal varovanček, ki si zasluži nositi njihovo ime. Letters from the Edge je osmi studijski celovečerec, ki pa ni ravno logično nadaljevanje predhodnika Eternal Recurrence, temveč nov primerek tega, kako klasične blackmetalske elemente zapakirati tako, da zvenijo sodobno sveže in privlačno.

Osebno bi Sear Bliss na podlagi aktualnega albuma klasificiral kot madžarske Enslaved, saj jim je uspelo lastni slog dodobra prepojiti z elementi klasičnega rocka, po čemer so omenjeni Norvežani poznani že dobro de…

Kričač, ki ga pri Marduk poznamo kot Mortuusa, ustvarja glasbo pod imenom Arioch že od davnega začetka 90. let prejšnjega stoletja. Njegov glavni varovanček je black metal projekt Funeral Mist, v 25 letih obstoja pa je ta navrgel 3 studijske albume in nekaj drugih, krajših izdaj. Zadnji v vrsti nosi naslov Hekatomb.

Viže iz hiše Funeral Mist so se nekoč vrtele v mojem predvajalniku, vendar sem sčasoma izgubil stik z njimi. Razlog bo menda podoben odgovoru na vprašanje, zakaj me tudi Hekatomb ne prepriča povsem. A gremo lepo po vrsti. Hekatomb vsebuje 8 komadov, ki se poslušalcu, ko se odvrti 4…

Ob Cavus sem se spotaknil, ko so leta 2010 v Gala hali nastopili kot predskupina kultnim Gorgoroth. Sčasoma sem izgubil stik z njimi, a v spominu so mi ostali kot brezkompromisni klateži iz Finske, ki radi igrajo old school black metal.

Osem let kasneje, kar ne pomeni samo osem let po dotičnem koncertu, temveč tudi osem let po njihovem prvencu, se vračajo Cavus z naslednikom Fester and Putrefy, ki nosi kar zgovoren naslov The New Era. Moram priznati, da me je ta v kombinaciji z naslovnim komadom ob prvem poslušanju kar konkretno zavedel. The New Era je dokaj teatralni instrumentalni uvod, zara…

Tri leta premora in ponovno nov album iz hiše Marduk. Ta nosi zaporedno številko 14 in je po odličnem Frontschweinu resnično pravo presenečenje. Ne bi si namreč mislil, da bodo uspeli Švedi prekositi predhodnika na tako zelo uspešen način. Povrhu vsega pa so še presenetili, saj so si z Mortuusom na vokalih prvič drznili posneti kratek in udaren album, ki le za malo prebije polurno mejo. S tem je četverica iz Švedske ponudila celovečerec, ki ga lahko zaradi hitrosti in intenzivnosti neposredno primerjamo z legendarnim albumom Panzer Division Marduk.

Toda kakšna primerjava je to. Z vidika pestro…