The Vicious Head Society je projekt irskega kitarista in komponista Grahama Keana, ki je donedavnega vso glasbo ustvarjal sam in z izjemo kitar povsem digitalno, za potrebe tega albuma pa se je prek svetovnega spleta povezal z več eminentnimi gosti, med drugim Derekom Sherinanom (ex Dream theater, ex Alice Cooper), Wilmejemr Waarbroekom (Ayeron) in tudi našim bobnarjem Klemenom Markljem, ki je posnel otvoritveno in zaključno skladbo albuma Abject Tommorrow.
Abject Tomorrow je progresivni metal album, ki pa znotraj samega žanra ne postavlja nobene revolucije. Gre za konceptni album, kjer se zgo…

Valuk sestavljajo štirje osebki, ki igrajo black metal. Zasedba izhaja iz Idrije in ima za seboj že dve studijski izdaji, in sicer samonaslovljen EP in debitantski album z naslovom Kri gotove smrti, o katerem bo na tem mestu tekla beseda.
Med spoznavanjem dotičnega ploščka sem lahko dokaj hitro ugotovil, da je album zgrajen na zelo nalezljivih melodijah in ritmih, ki gredo hitro v uho in tam tudi relativno dolgo odmevajo. Plus točka torej, ki je marsikateri drugi album ne premore. Toda ta blagoslov se je tako hitro, kot se je pojavil, deloma izkazal tudi kot prekletstvo. Zakaj? Tole bo zdaj res…

Immolation so ena izmed redkih dolgoživih zasedb, ki jim v obsežnem opusu ni uspelo izdati slab(š)ega studijskega ploščka (najsi bo to LP ali EP). Tudi deseti dolgometražec Atonement tega vzorca ne ruši, temveč kvečjemu dokazuje neusahljivo vitalnost banda, kljub (skoraj) trem desetletjem delovanja.
Najbrž se marsikateri (death) metal band sprašuje, kako najbolje uravnotežiti brutalnost, surovost in tehnično dovršenost na eni strani, z melodiko, zapomnljivostjo in prefinjenostjo na drugi strani. No, če bi lahko kdo za to delil napotke, so to gotovo Immolation. Na Atonement je vse našteto ponov…

Med opisovanjem drugega studijskega albuma Storchenwahrheit,-wirklichkeit sem se v zaključnem odstavku spraševal, če lahko nemška black metal zasedba Animo Aeger ponudi še kaj več, če lahko tako rekoč prekosi samega sebe. Po večkratnem in intenzivnem poslušanju KotzeAdel sicer stežka rečem, da je band prekosil samega sebe, ker je album nekakšno naravno nadaljevanje že poznanega sloga, zagotovo pa je plošček ponovno odličen in ponovno vsekakor nevsakdanji.
V glavnem se za opisovanje glasbenega udejstvovanja bolj redko poslužujem primerjav z drugimi bandi, a pri Animo Aeger tokrat ne morem druga…

Joe Shooman je leta 2006 izdano biografijo enega najbolj versatilnih umetnikov v svetu glasbe (da, nasploh, ne samo v svetu metal glasbe) dopolnil z najnovejšimi podatki zadnjih desetih, enajstih let, ki so bila najbolj (roko na srce, predvsem finančno) uspešna v zgodovini Iron Maiden. Knjiga do cca 300. strani ostaja ista kot prvotna izdaja, kasneje pa opisuje vse dogodke, ki so Iron Maiden pripeljali do njihovega zadnjega studijskega albuma, The Book of Souls. Vključena je tudi Bruceova borba z rakom (in uspešna remisija ter popolna ozdravitev), ki je izredno zanimiv psihološki pogled v misl…

(Ne)namerna podobnost naslovnice s klasično death metal mojstrovino floridskih Nocturnus – Thresholds me je pritegnila k poslušanju, dejstvo, ki se je na srečo izkazalo za pravilno odločitev.
Ancient Empire ne odkrivajo tople vode, a ameriški mladci vedo, kako se stvarem streže. Vpliv Iron Maiden, Judas Priest in klasične (zgodnje) ameriške power metal šole (Sanctuary, Nasty Savage, Vicious Rumors …) z občasno primesjo nemške melodičnosti je prisoten skozi celoten plošček, ki bo prvobitne poslušalce navdušil, ostale pa zadovoljil do te mere, da bodo poslušali vsaj polovico. Dvoglasne vokalne …

Ko pridemo do bandov, ki živijo na račun stare slave, nikakor ne moremo mimo Sepulture, pravzaprav bi lahko celo rekli, da ti kar poosebljajo ta pojem. Paulo Jr. in Andreas Kisser sta pri molzenju nekdaj slavnega imena šla tako daleč, da jih danes le še redko kdo jemlje resno, izdaje z njihovim podpisom pa že dolgo več ne vzbujajo skomin po nečem dobrem, temveč so avtomatično ožigosane z negativnim prizvokom.
Najslabša stvar na Machine Messiah je ta, da je izdan pod imenom Sepultura, a tokrat ne toliko zaradi skrunitve nekdaj legendarnega imena (jasno, tudi to, če hočete dotično povezati s krea…

Po celih 25 letih delovanja in samo dveh letih studijskega zatišja se na sceno s svojim devetim studijskim albumom vračajo norveški Helheim. Kjer se je ustavil raunijaR, tam nadaljuje landawarijaR, kar enostavno pomeni, da se progresivni black metalci v trenutnih glasbenih vodah počutijo udobno in dobro. Te vode seveda niso alkoholno/zabavljaško obarvane, kakor človek hitro pomisli, ko sliši pojem »viking metal«. Prav tako pa je progresivnost manj podobna psihedeličnosti iz hiše Enslaved, s katerimi si naj bi Helheim delili več kot le eno podobnost. Osebno nikoli nisem in tudi zdaj ne slišim t…

Armored Saint so bili spregledani v 80-ih, nerazumljeni v zgodnjih 90-ih, nato je Bush odšel v Anthrax, band pa je »počival«, dokler se Vera in Bush nista odločila reinkarnirati starega duha svetnika. Svetnik v oklepu je tisto, kar je »sveto« v metalu predstavljal na najboljši način, a zaradi dejstva, da jih ni bilo možno uvrstiti v točno določeno grupo skupin v 80-ih, na žalost nikoli ni videl finančnih nagrad, ki so jih nekateri sotrpini kovinske vojne pred 30 in več leti zagotovo. Carpe Noctem je zvočni prikaz skupine v zadnjih letih, in da, Armored Saint zvenijo bolje kot kadarkoli.
S pomo…

Cordura, slovenski progresivci, nekdaj solo projekt Tima Drakslerja, se s Pantheon of Bionic Gods predstavljajo drugič v svojem obstoju, tokrat prvič z Nejcem Heinejem kot glavnim vokalistom. Fantje iz Velenja so iz bolj thrashersko usmerjenega prvenca tu presedlali na resen tehnični death metal, a niti ne toliko v stilu starih mačkov tipa Pestilence ali Death, temveč raje v slogu brutalnežev, kot so Necrophagist ali Ulcerate.

Pantheon ni album, ki bo ugajal množicam, saj je v svoji kompleksnosti precej selektiven in od poslušalca zahteva nemalo pozornosti, pa tudi »metalske kilometrine«. Hkra…