Symphony X so band z zavidanja vrednim opusom. Če le pomislimo na izjemne dolgometražce, kot so The Divine Wings Of Tragedy, V: The New Mythology Suite, The Odyssey in nenazadnje Paradise Lost, je že težko verjeti, da so vsi našteti albumi plod ustvarjanja istega banda, in to zgolj v razmahu enega desetletja. Tudi če se ozremo na preostalo diskografijo (morda z izjemo ne najbolj posrečenega prvenca), lahko v njej najdemo samo kakovostne izdaje. Vprašanje, ki se tako poraja, je, kaj lahko k temu sploh še doprinese novi, deveti celovečerec, ki so mu Symphony X nadeli ime Underworld?
Album se obe…

Abigor so se ponovno pojavili na mojem glasbenem radarju leta 2014, in sicer s še zmeraj aktualnim studijskim albumom Leytmotif Luzifer. To omenjam zato, ker so me predhodno uspeli navdušiti le z albumom Satanized (A Journey Through Cosmic Infinity), medtem ko se na preostali del njihove diskografije nabira elektronski prah na trdem disku mojega računalnika. Z izdajo instrumentalne različice svojega četrtega albuma Supreme Immortal Art, čeprav le v digitalni obliki, pa band k omenjeni okoliščini ne prispeva ravno veliko olja na ogenj, ki bi me dodatno zagrel k poslušanju le-te.
Po odličnem Ley…

Ne morem si pomagati, da ne bi. Ne morem si pomagati, da ne bi prisluhnil albumu, EP-ju ali singlu, ki nosi ime Neurotech, pa čeprav vem, ali pa sem vsaj dodobra prepričan v to, da je Wulf tako zelo stopil v svet elektronike, da mu skorajda nočem več slediti. Zahvaljujoč lastni trmi in majhnim korakom, ki jih dela Wulf, pa sem tudi na četrtem studijskem albumu Stigma uspel najti nekaj trenutkov, zaradi katerih bom albumu tudi v prihodnje ob določenem razpoloženju namenil trenutke svoje pozornosti.
Uvodni instrumental, naslovni komad Stigma, me je sprva s svojo poppish/dance obarvano naravo vrg…

Pet let delovanja, trije studijski izdelki. Vsaj tako se reče, ker če se ne motim, Kripli niso videli studia niti enkrat od blizu. Oba demo posnetka (Adelsberg Frost in De Profundis) in aktualni prvenec Ruševine preteklosti so nastali v bandovem vadbenem prostoru, brez kasnejšega miksanja ali popravljanja s »fotošop« opremo. To, kar so gospodje zaigrali, to slišimo tudi na ploščku. Bolj starošolsko ne gre, od tega načela pa trojica glasbeno tudi tokrat ni odstopila niti za milimeter. Ali kot se je izrazil moj sogovornik: »Obituary z malo bolj kosmatim zvokom.«
V slogu največjih bandov, ki so t…

Po treh silno (pod)povprečnih studijskih celometražcih sem počasi opustil upanje, da bodo Graveworm še kdaj izdali kaj vsaj delno zanimivega. Oznanitev še enega generično naslovljenega albuma Ascending Hate s še bolj generično naslovnico nekaj mesecev nazaj gotovo ni nakazovala, da bi se negativni trend po dobrih desetih letih (od ploščka (N)Utopia) obrnil na bolje. Vrnitev Stefana Unterpertingerja, enega izmed ustanovnih Stefanov – pardon, članov –, v letu 2012 (po več kot devetletni odsotnosti) je sicer povrnila nekaj upanja, da bo z njim prišla nazaj tudi kvalitetnejša glasba, vendar je žal…

Pisalo se je leto 2010, ko so se rodili postojnski Vigilance. Band se je ob rojstvu zapisal heavy metalu, pridno delal in vadil ter svoj trud kronal s kakovostnim prvencem Queen of the Midnight Fire – vsaj tako je zapisal Tilen. Osebno sem namreč band zaradi žanrske nevšečnosti povsem spustil mimo svojega metalskega radarja, zaradi česar sem bil nad spomladansko novico, da se je band vrgel v bolj razburkane vode, izredno pozitivno presenečen. Čeprav albuma takrat sploh še nisem slišal. Očitno sem »na vodi« čutil, da bo band tudi v drugačnem okolju uspel ustvariti dobro glasbo.
Ker prvenca ne p…

Multiinstrumentalist Andrew Curtis-Brignell je v začetku leta svojemu že tako zavidanja vrednemu opusu, ki ga je marljivo gradil v zadnjem desetletju, dodal svoj šesti dolgometražec. Setter of Unseen Snares je prvi album, ki ga Britanec ni produciral sam, temveč je to delo prepustil kolegu Joeju Claytonu (No Studio). Poleg bolj udarne in izpiljene produkcije je zanimiv tudi drzen preskok iz pretežno ambientalno-atmosferičnega post-metala, post-rocka ter ambientalnega elektro drona (skoraj vsak naslednji album se je precej razlikoval od prejšnjega) v bolj surove black metalske aranžmaje s pridi…

Gorgoroth od začetka junija dalje strašijo peklensko podzemlje s svojim devetim (desetim, če upoštevam še Under the Sign of Hell 2011) studijskim izdelkom, ki nosi naslov Instinctus Bestialis. V slogu užaljene in prevarane žene, ki se po razpadlem zakonu odloči za »total makeover«, Infernus po ločitvi tudi v drugo ne nameni nobene pozornosti polpretekli zgodovini, temveč se kvečjemu ozira še dlje nazaj v preteklost, ko je še kot samski fantič v družbi vaških prijateljev zganjal hudiča po lastni volji in ustvarjalnosti.
Ker pa je Infernus kot odrasel gospod srednjih let dojel, da se ne more cel…

Od dveh spin-offov dandanes že kar legendarnih ameriških stonerjev Sleep sem vedno bolj preferiral Cisnerosov projekt Om kot pa Pikeov power trio High On Fire. Meditativna umirjenost prvih mi je bila nekako vedno bližje od surovega »southern« zvoka drugih. Kljub temu pa o glasbeni kvaliteti High On Fire ne gre dvomiti. Pod palcem imajo že šest kakovostnih celometražcev in Luminiferous tako predstavlja že njihov sedmi studijski LP.
Album nam v slabi uri postreže z devetimi komadi, med katerimi kot navadno prevladujejo tisti bolj hitrega tempa, temelječi na stonersko in sludgersko obarvanih klas…

Nedavno je irski četverec obelodanil svoj prvi EP, od katerega sem si glede na njihove prve tri pesmi z dema MMXIII precej obetala. Njihov bolj atmosferični black/death metal z zadosti vpadljivimi riffi se mi je namreč kaj hitro ugnezdil v uho.
Below the Hengiform tega v sebi nima. Drugačna produkcija ni vedno slabost, a v tem primeru je moteča, saj je v primerjavi z demom plehka. Malthusian s »cele« pol minute krajšim studijskim izdelkom tokrat ne prepričajo, saj mu manjka prepoznavnosti, koherence. Zaradi produkcije zbledijo za odtenek bolj razgibane vokalne linije, bolj razglašeno zveneče k…