Redkokdaj, če sploh, komentiram prestop banda od ene k drugi založbi, ker se mi zdi, da to pod črto nikoli ne igra nobene vloge pri tem, kakšen bo izpadel končni izdelek. Če se band drži svojega notranjega glasu, ki mu narekuje glasbo, potem načeloma ne more biti nič narobe. In to ponovno dokazujejo Enslaved, ki so sicer že s prejšnjim albumom RIITIIR uspešno sodelovali z Nuclear Blast, največjo metal založbo, ki naj bi bila nemalokrat kriva za skomercializirano izdajo tega ali onega banda.
Z najnovejšim studijskim albumom, kar trinajstim po vrsti, so Enslaved glasbeno ponudili povsem pričakov…

Drudkh so se vrnili po treh letih (delnega) premora (ki jim je očitno dobro del), z novim albumom in konkretnejšim poskusom obuditve njihovega »starega« zvoka. Slednje bandu tudi bolj kot ne uspe, hkrati pa ne gre zgolj za reciklažo zgodnjih albumov, temveč je pogosteje opazen tudi (vsaj majhen) poskus vnosa bolj svežih idej, ki v večini primerov prinese pozitivne rezultate. Glasba ima torej prepoznaven »pol-epski« Drudkh zvok, ki preveva pesmi pretežno srednjega tempa in je kot nalašč primeren za sprehode v naravi ali pa vožnjo mimo dolgih polj in gozdov, ki se razprostirajo v daljavi. Kakovo…

Poltema. Groteskni diabolični reliefi, ki se v plesu senc zdijo živi. Premik v kotu in oduren glas, ki zagrči: »Penitenziagite! – Kesajte se!« Greh je bil storjen, a kranjska zasedba se prav nič ne kesa ali se ga sramuje, pač pa ga v lično naslovnico zapakiranega izdaja in razdaja med ljudstvo, kesa pa se lahko vsakdo, kdor ga ne bo sprejel razprtih rok in … ušes.
Humanity Galore je namreč sveži in tudi prvi pošteni dolgometražni izdelek skupine Penitenziagite, ki sicer že dalj časa krevsa po slovenski metal sceni. V času enajstletnega obstoja so postregli že z nekaj obetavnimi demo izdajami i…

Po številnih poslušanjih, raziskovanju različnih meni dosegljivih virov po spletu ter neposredni komunikaciji z enim od članov banda preko elektronske pošte še zmeraj ne upam z gotovostjo trditi, da band oziroma projekt Seme Konj ni potegavščina. Podobnih projektov pod pretvezo anonimnosti je bilo v preteklosti že kar nekaj, vsi pa so se pod črto norčevali iz tistih, ki prisegajo samo in izključno na eden in edini, tisti pravi old school pure evil misantropic black metal. Če imajo Nekkrovom, Gorica in Mendikunt kakršen koli namen stopiti iz sence in poleg profila na Bandcampu še kako drugače j…

Welicoruss je (originalno) sibirska simfonična black metal zasedba, ki pa sedaj že nekaj časa deluje v Pragi. Kljub temu da je njihova osnova temačen simfonični black metal, pa predvsem njihovo vpeljevanje poganstva, mističnosti, narave in ruskih besedil doda velik efekt, ki me spomni na njihove ruske brate Arkono. Piko na i doda tudi izgled, saj so tipičnemu »corpsepaintu« in usnjeni opravi dodali še volčje krzno. Obstajajo od leta 2005, njihova diskografija pa šteje dve demo izdaji, dva EP-ja, en single plošček in dva studijska albuma. Tudi odri, tako festivalski kot klubski, jim niso tuji, …

Le redko se zgodi, da se ne strinjam z ocenami oziroma kritikami poljubnega albuma v Metal Arhivih. Po navadi je tam objavljenih dovolj mnenj, da se v povprečju tudi sam s svojim znajdem v zlati sredini med ostalimi. No, v primeru najnovejšega studijskega albuma portugalskih black metal razgrajačev Corpus Christii sta zaenkrat objavljeni samo dve recenziji, s čimer z vidika številčnosti še ni zadoščeno objektivnim kriterijem za kakršno koli posploševanje, a vseeno me je zbodlo dejstvo, da se oba avtorja strinjata z visoko oceno albuma. Še posebej me je zmotil tisti del, ki govori o inovativnos…

Sannhet (ali »Resnica« v norveščini) so še razmeroma mlad newyorški trio, ki preigrava instrumentalen post-rock/metal s pridihi t.i. post-black metala (karkoli že pod to oznako lahko stlačimo). Revisionist je, po leta 2013 izdanem prvencu Known Flood, njihov drugi celometražec, ki je bil med občinstvom in kritiki dobro sprejet ter stilsko nekako poskuša nadaljevati pot slednjega. Tako ponovno dobimo devet komadov, ki pa so malenkost krajši, saj se plošček izteče že pri dobrih sedemintridesetih minutah. Revisionist je sicer že od samega začetka v primerjavi s prvencem vendarle lahkotnejši in »s…

Ker ne gre za pravljico, nikoli ne bomo mogli pričakovati, da se bodo Carach Angren dovolj približali širšemu okusu obče množice in s tem s svojo glasbo občutneje vplivali na razvoj izven črnih kovinskih sten žanra. In roko na srce, kdo od njihovih poslušalcev bi si to sploh želel? Kljub oznaki »simfonični black metal«, ki je po zaslugi Dimmu Borgir & Co. postal sinonim za komercialni uspeh, trojica iz Nizozemske nikoli ni imela kaj dosti skupnega s tovrstnimi bandi, čeprav so bili marsikdaj primerjani z njimi zaradi podobnosti v zvoku. Kdor se zdaj sprašuje, zakaj takšen uvod, naj dobi odgovo…

Sogovornik: A že pišeš recenzijo albuma A Umbra Omega?

Jaz: Sem zaenkrat samo enkrat poslušal, pa nisem bil kaj preveč navdušen. Plošček mi deluje malo prerazvlečeno, veliko elementov pa spominja na album 666 International. Ampak kot sem že rekel, to je komaj mnenje po prvem poslušanju, ki še nič ne pomeni. Kako se pa tebi zdi album?

Sogovornik: Do zdaj sem ga poslušal okoli 30- do 50-krat in globlje kot koplješ, čistejšo vodo dobiš. Meni osebno je eden najboljših metal albumov vseh časov v kateri koli podzvrsti metala. Klasike so klasike in bodo ostale klasike, ampak z umetniškega vidika misl…

Aaron Turner je mož, ki (je) igra(l) eno izmed glavnih vlog pri neštetih glasbenih projektih, kot so Isis, Lotus Eaters, Twilight, House Of Low Culture in Old Man Gloom, če omenimo zgolj nekatere. Najbolj sveži izmed njih pa sliši na ime Sumac in ga poleg gospoda Turnerja na kitari in vokalih sestavljata še Nick Yacyshyn (Baptists) na bobnih ter Brian Cook (Russian Circles, ex-Mouth Of The Architect) kot session/live basist.
Kar vidimo, je skoraj pravcati mali »super trio«. Kot na dlani je, da se torej Sumac stilsko najdejo v mešanici post-metala in bolj »klasičnega« sludgea. Žal je zadeva sli…