Bergen. Norveška. V začetku avgusta. Zakaj? Razlogov za to odločitev je kakopak več. Kot prvo je pobeg na sever Evrope v času vročinskega vala vedno pametna odločitev, seveda pa k temu spada tudi odkrivanje dežele in njene kulture. In kako kot ljubitelj black metala najbolje spoznati kulturo Norveške oziroma Bergna, kot v času znamenitega festivala Beyond the Gates? Ta je z mestom in black metal zgodovino v vseh pogledih še kako povezan in o tem bi človek lahko razglabljal ter se potopil v nešteto zgodb in dogodivščin, a to je zgodba za kdaj drugič. Fokus bo tokrat v celoti in izrecno usmerjen samo v festivalsko dogajanje, natančneje v drugi dan festivala. Ta se je v primerjavi s prvim dnem začel že zelo zgodaj s The Day Shift oziroma »dnevno izmeno«. Kot je že v predstavitvi festivala pojasnjeno, gre v tem primeru za nastope manjših zasedb v hiši kulture Kulturhuset. Nastopile so te zasedbe:

13.30 Bad Omen
14.30 Doombringer
15.30 Ritual Death

Ker so leta koncertnega udejstvovanja pustila posledice in je na festivalih treba skleniti tudi določene kompromise, je v našem primeru padla odločitev, da se uvodnega dogajanja v Kulturhusetu ne bomo udeležili in čas izkoristili za več kot potrebno okrepčitev ter počitek pred glavnim dogodkom večera. Ta se je kot dan poprej odvijal na območju USF Verftet, ki je postreglo s tem izborom bandov:
 
17.30 Cult of Fire – Hallen
18.20 Portrait – Røkeriet
19.10 Venom – Hallen
20.25 Darkspace – Røkeriet
21.30 Behemoth – Hallen
23.00 Death SS – Røkeriet
 
Venom na festivalu Beyond the Gates 2024
Ker se je prvi dan festivala v mojih očeh oziroma kar v očeh velike večine obiskovalcev žal zaključil z ogromno črno piko, drugi večer nisem želel ničesar prepustiti naključju in se zavedno odločil, da se bom v celoti posvetil le preverjenemu receptu ter se na festivalsko prizorišče podal tako, da sem večer začel z verjetno največjimi legendami celotnega festivala. Vsemogočnimi Venom. Verjetno mi Venom prav posebej ni treba predstavljati in se razpisati o zgodovini zasedbe, vseeno pa moram poudariti naslednje. Kako hudiča je lahko trajalo toliko let in celo popotovanje na daljno Norveško, da mi je končno uspelo ujeti band tega kova in s takšno zgodovino v živo? Blasfemično, vem, a kot pravi dobri stari rek: »Bolje pozno kot nikoli.« Band takega kova si tako tudi lahko privošči, da nastop začne z nekajminutno zamudo, in ko je končno utihnil intro ter je band zagrmel v vsem dobro poznani komad Black Metal, se je norija začela. Neverjetno, kako malo je potrebno, da publika ponori in se že ob tako zgodnji uri požene v razgrajanje pod odrom. Kljub temu da so Venom s Cronosom na čelu že v kar zavidljivih letih, se jim ta na odru ne poznajo, pri tem pa prednjači bobnar Danté, ki mu že ob tako razgibanem bobnanju uspe v show vpeljati še svojevrstne vragolije. Če gre verjeti spletnim virom, band že nekaj časa prisega na preverjeno setlisto in komade le malenkostno spreminja. Seveda tudi tokrat niso manjkali zimzeleni Welcome to Hell, Countess Bathory, ki so publiko tako podžgali, da se tudi moshpita ni več dalo preprečiti in je brez večjih odrskih efektov temu primerno narasla tudi temperatura. Cronos je k temu dodal tudi svoj šarm in z nagovori ter spodbujanjem občinstva dosegel želeno. To je pripomoglo tudi k temu, da po odigranem zadnjem komadu Warhead publika preprosto ni bila potešena in je zahtevala še. Seveda so Venom temu ustregli in za konec odigrali še čarovniško Witching Hour ter zadovoljili vse navzoče pod odrom. Sam sem svoj krstni nastop Venom pozdravil z izjemnim zadovoljstvom in v prihodnje takšen spodrsljaj, da se legendam ne bom poklonil v živo, ne pride več v poštev. Na tem mestu pa ne morem iz svoje kože in moram olajšati dušo, da sem celotni koncert Venom ter ob pogledu na mogočnega Cronosa dobival asociacijo na igralko Geraldine McEwan in njeno vlogo čarovnice Mortianne v filmu Robin Hood: Princ tatov – skoraj zagotovo se bom zaradi tega cvrl v peklu.

 
Tako kot dan prej je zavoljo polnjenja praznih želodcev tudi drugi dan festivala terjal koncertne žrtve. Tokrat so kratko potegnili švicarski atmosferični black metalci Darkspace.

Behemoth na festivalu Beyond the Gates 2024
Behemoth drugič. Oziroma, če bom bolj natančen, tretjič v zelo kratkem času na našem portalu. Če sem se v začetku julija odpravil v Leoben med drugim tudi zaradi njihovega nastopa in so Poljaki orali ledino tudi na letošnji ediciji festivala Tolminator, sem bil ob svojem drugem snidenju z zasedbo nekoliko zadržan. Nastop, ki je del turneje »O Father, O Satan, O Svmmer«, je preverjena zadeva in ravno zaradi tega se je v meni porajalo vprašanje, ali me bo kljub poznanemu dogajanju nastop prepričal in potešil potrebo po dobri dozi metala. Če sedaj pogledam nazaj, so bila ta moja razmišljanja brezpredmetna, saj že samo najmanjša sprememba v dogajanju doseže »metuljev učinek«. Uvod v nastop Behemoth se ni spremenil, band je tudi tokrat na oder prikorakal za belo zaveso in s silhuetami ustvaril tisti pravi gledališki učinek, a sem bil jaz tokrat veliko bliže odru. Že samo to dejstvo je tokratno koncertno izkušnjo postavilo še stopničko više. A tukaj ne gre za to, da bi izbor komadov name naredil drugačen vtis, saj se je namesto At the Left Hand ov God na setlisti tokrat pojavil Demigod, tukaj gre preprosto za bolj intimno vzdušje, ki ga vsak obiskovalec doživi po svoje, zame pa je tokrat to pomenila neposredna bližina odra. Pri Behemoth je ta izkušnja še toliko intenzivnejša, saj se zaradi pirotehnike in ognjenih zubljev to doživetje še intenzivira. Tako sem se ob nastopu preprosto prepustil toku in med množico oboževalcev tudi sam kričal besedila in divje razgrajal ter zaužil vsako sekundo nastopa. Kot že rečeno, se nastop ni veliko razlikoval od prejšnjih dveh, ki smo ju spremljali. Oder je gorel, koreografija banda je bila brezhibna in tudi izbor komadov je bil zastavljen tako, da je ravno prav podžgal vse v dvorani. Poleg tega mi je tokrat končno uspelo razkriti misterij izginotja Oriona med komadom Chant for Eschaton 2000. Že v Leobnu sem opazil, da ga večino komada ni bilo na odru, a ga nikjer nisem naznal. Tudi tokrat je kaj kmalu izginil, a ker sem bil v samem središču dogajanja, sem možakarja kaj hitro zapazil pod odrom na ograji, kako med igranjem visi na njej in kriči v publiko in še dodatno podžiga vse prisotne k še večjemu razvratu. Preprosto perfektno. Verjetno bo moje tokratno pisanje o nastopu Poljakov razočaralo ali bo delovalo nekoliko bolj skopo, a je bil tokratni nastop zame prav posebno čustveno doživetje, in če slučajno niste zasledili – naslednje leto se obeta pohod nesvete trojice po Evropi z Behemoth na čelu in brez dvoma se bom tega dogodka znova udeležil tudi sam.


Death SS na festivalu Beyond the Gates 2024
Po tako intenzivnem čustvenem doživetju je bil zame vrhunec večera že dosežen in potreba po koncertnem dogajanju je začela pojenjati. A ob pogledu na naslednje nastopajoče, italijansko zasedbo Death SS, mi možgani niso dali miru, saj sem se s tem imenom enkrat že srečal. Seveda sem ime poznal že od prej, kaj točno me čaka, pa mi je bila popolna neznanka. Le neki drobec v glavi mi je govoril, da sem se z bandom na tak ali drugačen način že srečal, kar me je dovolj podžgalo, da sem se kljub utrujenosti in izžetosti podal v dvorano Røkeriet. Oder je bil že nared in je zaradi stojal za mikrofone s križi spominjal na cerkveni oltar ob kakšnem večjem prazniku. Slika, ki v moji glavi ni obetala, a sem vseeno vztrajal in točno ob uri, zapisani na časovnici, so se z odra zaslišale orgle in kmalu zatem prvi komad. Udarna Peace of Mind je zagrmela med publiko in blackmetalsko vzdušje je zamenjal okultni heavy metal. Čeravno mi ob prvih stihih band nikakor ni zlezel pod kožo, je bilo med publiko začutiti vznemirjenje, neko slepo pričakovanje na tisti pravi show. Tudi po uvodnem komadu se moje mišljenje ni spremenilo in sem le stežka začutil bandovo energijo, ki je z odra poganjala polno dvorano. Komadi nikakor niso bili slabi, a me heavy metal vzdušje še ni potegnilo vase in vseskozi sem imel občutek, da dogajanju na odru še nekaj manjka. In nisem se motil. Že kaj kmalu sta se na odru pojavili vse ženski postavi in pravi show se je začel. Če sta bili gospodični pri prvem prihodu na oder še v redovniških oblekah, sta se kaj kmalu vrnili na oder, najprej zelo pomanjkljivo oblečeni in nato tudi popolnoma goli ter ob zvokih heavy metala priredili pravi erotični show. Kot v dobrih starih časih Mötley Crüe. Popestritev koncerta, ki je na drugačen način poskrbela, da je bil nastop Death SS prav posebno doživetje. Seveda sem tudi prišel do dna uganki, od kod je meni zasedba Death SS poznana. Takoj ko sem zaslišal njihov komad Bephomet, se mi je svet prevrtel več kot 20 let v preteklost in k italijanski zasedbi Stormlord, ki je priredila ta kulten komad sorojakov, in tako sem zaslišal izvedbo komada v njegovi izvirni podobi. Dober heavy metal, erotični show in obuditev preteklosti. Več kot odličen zaključek večera. Ali pač ne?


Akhlys na festivalu Beyond the Gates 2024
Čeravno se je z Death SS glavno dogajanje večera zaključilo, se je v družbi pojavila želja po še. To možnost na festivalu Beyond the Gates omogočata tako imenovana The Day Shift in The Night Shift. Torej koncertno dogajanje za najbolj vztrajne, ki se iz središča dogajanja, bodisi iz USF Verftet ali dvorane Grieghallen, preseli v Kulturhuset. Četrtkov večer je bil v nočni izmeni rezerviran za zasedbi:

00.30 Akhlys
01.40 Old Tower

Čeprav je bila ura že pozna, se je iz dvorane USF Verftet premaknila kar ogromna množica ljudi in kaj kmalu napolnila dvorano v Kulturhusetu. Akhlys, ki prisegajo na težke black metal zvoke, so že ob prihodu na oder pokazali, zakaj sodijo na tak festival ekstremne glasbe, kot je Beyond the Gates. Štirje zamaskiranci, ki pa niso obrazov zakrivali s kapucami, temveč z grotesknimi maskami, so brezkompromisno udarili med publiko in z brutalnim zvokom kosili vse pred seboj. Žal jim v samem začetku zvok v dvorani ni bil namenjen in se je v množici prenasičenih zvokov izgubil tudi vokal, zaradi česar je celotna podoba grotesknosti in brutalnosti po začetni vnemi izgubila na čaru. Band je na odru deloval suvereno in to so jim oboževalci pred odrom vsekakor vračali, sam pa se v tej »zmešnjavi« nikakor nisem več znašel in tudi mirnejši srhljivi deli, ki so nekakšen zaščitni znak banda in glasbi dodajo posebno noto, me več niso prepričali. Žal se srečanje z Akhlys ni končalo v najbolj pozitivni luči, kar bi predvsem pripisal slabšemu zvoku in vsekakor utrujenosti. Zato je tudi kaj kmalu padla odločitev, da se bo z Akhlys večer tudi zaključil in bo srečanje z Old Tower moralo počakati na naslednjič.