Brutart / Mothermound

Zadnji marčevski petek je bil za okoli 100 obiskovalcev Subarta v znamenju počasnejših ritmov. Bil pa je več kot le še en koncert, saj je služil kot odličen uvod v nekoliko manj zastopano zvrst metala v teh koncih, saj je naslednji vikend ob doomerskih zvokih z Voodoo Mule in Count Raven zaživel tudi ljubljanski Ortobar. Kljub temu se oba banda strinjata, da sam doomerski naziv dogodka niti nima toliko opraviti s samo glasbo, ki se je predstavila ta večer.
Metalsko dogajanje se v Kranju po nesrečnem razpletu z Bazenom torej seli na drugo stran Save in v spomladanskem času začenja poleg samega koncerta nuditi tudi prijetno okolje za druženje. Ob strugi je namreč zrak nekoliko bolj svež, površina vode pa odseva značilno mestno silhueto v mordi in oranžni barvi.
Prvi so se na oder oziroma bolje rečeno poličko povzpeli Brutart. Če gre verjeti uradni strani banda, so se nazadnje publiki predstavili v Bazenu konec leta 2009 ter nato za dlje časa poniknili. Prostor je bil povečini enakomerno zapolnjen, med bandom in prvo vrsto publike pa je bilo nekoliko distance. Subart se je izkazal za doomersko primernega, morda ravno na račun tega, da oder še ni popolno izdelan in manjkajo ambientalne luči. Pravzaprav razen ozvočenja in glasbenikov z inštrumenti na odru ni bilo ničesar; prazno črno ozadje. Gre za počasnejšo vejo death metala, z izredno agresivnim vokalom. Nekateri jih z lahkoto primerjajo z Gorefest, med procesom jeznega kričanja/golčanja pa lahko opazujemo zanimivo, skoraj odsotno zavijanje z očmi in delirično blodenje pevca. Band odlikuje dinamična ritmika s kar nekaj mojstrskimi prelomi, pretežno pa se uporablja le zgornji del kitare, ki od sebe daje globlje zvoke. Med večino poznanimi komadi z albuma Mimic smo lahko slišali tudi instrumentalno novost, ki pa je že bolj opremljena s solažami. Pohvalno, saj gotovo razbije tisto rutino, ki se ustvari v setu podobno zasnovanih komadov. Soliden in natančen nastop, a gre za glasbo, ki seže v srce le določenim izbrancem.
Mothermound so prikazali večjo mero dinamike in posegli po širšem spektru glasbenega izražanja, saj se poslužujejo tako hitrejših delov, prepletenih z višjimi melodičnimi lead kitarami, kot tudi počasnejših, bolj zblojenih tematik na bazi starega rocka. Pozornost ostane na basistu in vokalistu v eni osebi, ki poskrbi za dobro komunikacijo s publiko, hkrati pa med igranjem izžareva posebno predanost trenutku. Tako smo med instrumentalnimi deli, kjer se brada ne ovija okoli mikrofona, lahko opazili pravo fuzijo človeka s svojim inštrumentom in nekaj, kar je na prvi pogled najbolj podobno zadetemu poplesavanju; v misli se prikrade markantno gibanje basista pri Red Hot Chilli Peppers. Dodatno glasbeno mešanico začini še vokal, ki se od komada do komada poslužuje povsem različnih tehnik. Publika odgovarja z odobravanjem, med komadi pa je bilo prijetno složno in nekoliko komično naelektreno ozračje, saj je bandoma jasno, da na neko pretirano čupanje ob večinoma počasnih ritmih ni za računati.
Večer je odlikovala tudi nizka cena vstopnice, vedno prijazen nasmeh deklet ob naročilu nove pijače in snidenje tistega dela metalcev, ki so se scene prežete s thrashem, blackom in zadnje čase tudi death metalom že nekoliko prenajedli in jih je na plano zbezala nekoliko manj poznana veja metala, ki pa ji tudi pri nas očitno ne manjka podpornikov.