REPORTAŽE

10. 6. 2024

Corey Taylor – Europe 2024

ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška / 6. 6. 2024
Avtorica: Tina Urek

Na mednarodni dan zasedbe Slayer, 6. junij, je bilo pri nas oziroma v bližnji okolici kar nekaj dogodkov. Eden izmed njih je bil seveda heavy metal spektakel v Kinu Šiška z zasedbo Pomaranča, pa vendar je kar nekaj Slovencev to popoldne oziroma večer romalo v Zagreb (to nama je bilo jasno, ko sva od mejnega policista dobili vprašanje, ali se vračava s koncerta). Tam je namreč nastopil Corey Taylor, ki bi ga lahko preimenovali kar v Corey »M*F-in« Taylor, saj je kletvico na koncertu izgovoril vsaj 20-krat, CMFT oziroma CMFT2 pa sta tudi naslova njegovih solo izdaj.

Malo po 19. uri sem se v družbi ekipne fotografinje odpravila proti Zagrebu. Kljub mojemu kar dobremu poznavanju hrvaške prestolnice pa je najino čvekanje in ne dovolj ažurno pogledovanje proti navigaciji poskrbelo za nekaj nevšečnosti. Corey Taylor je namreč nastopil na zunanjem prizorišču Športno-rekreacijskega centra Šalata, ki je praktično nad strogim centrom mesta, kar je seveda pomenilo gužvo in zasedenost vseh parkirnih hiš v neposredni bližini. Za obremenjenost vseh parkirišč pri Šalati pa je bilo krivo tudi dejstvo, da je prav ta teden na taisti lokaciji potekal mednarodni tenis turnir Croatia Open. Brez prevelikega ovinkarjenja sva se v upanju, da ujameva še kakšno noto predskupine, odpravili proti meni znani parkirni hiši in glej ga zlomka, tudi ta je bila polna. Zunanje parkirišče nad njo pa na srečo ne. Dober kilometer stran od dvorane je poskrbel za urne korake, a žal sva se veliki gruči črnine pridružili po koncu nastopa predskupine, ki je očitno igrala samo 45 minut.

Zunanje stadionsko prizorišče Šalate naj bi sprejelo 6000 ljudi, mislim, da se nas je zbrala dobra polovica te številke, čeprav je bil dogodek razprodan. Po drugi strani pa je to pomenilo normalno premikanje do želene lokacije in praktično nič čakanja na osvežitev grla. Če omenimo še cene – za 0,5-litrsko točeno Ožujsko smo odšteli 5 EUR, za plastenko vode 4 EUR. Povsem normalne cene za dogodek.

Corey Taylor. Vokalist, kitarist, ki ga ni treba posebej predstavljati. Od leta 1997 v Slipknot, 5 let pred tem začetek s Stone Sour, od leta 2008 pa še solo kariera. Njegov spremljevalni band sestavljata med drugim novi bobnar od Slipknot, Eloy Casagrande, in Christian Martucci, kitarist od Stone Sour. In kljub mojim pričakovanjem, da nam bo Corey odigral zgolj komade solo izdaj, me je pogled na turnejsko setlisto več kot navdušil. Dobro polovico izbranih pesmi namreč sestavlja material od Slipknot in Stone Sour.

Pa pojdimo od začetka. Ne zgodi se velikokrat, a tokrat se je. Corey je koncert začel skoraj deset minut pred predvidenim začetkom. Iz zvočnikov se je zaslišal intro oziroma komad The Box (CMF2). Publika je dvignila telefone v roke, kriki vzpodbude in petje so preplavili Šalato. Čas za: »…All the friends are smiling, come on, enjoy the show…« Post Traumatic Blues, eden izmed živahnejših s CMF2, je poskrbel za dobro predstavitev zasedbe ter napoved, da nas časa koncert z zelo solidnim zvokom in vrhunsko energijo. V prav takih ritmih so nam že na samem začetku postregli z Made of Scars od Stone Sour. Po tem pa je Corey našel tudi prvo minuto za komunikacijo s publiko in naj povem, da je bilo te kar veliko. Ne preveliko, pa vendar dovolj, da mu je publika jedla iz roke. Vmes je postregel tudi s šalo ali dvema, v spominu mi bo zagotovo ostala opazka, da prvič igra na teniškem stadionu, ki pa vsekakor ne prekaša koncerta, ki ga je odigral v hali neke klavnice, ki je še obratovala. Predstavljajte si ta vonj, pomešan z vonjem piva in razgretih teles. Sledila sta še dva solo komada, in sicer Black Eyes Blue s prvenca CMFT ter hit We Are the Rest (CMFT2), pri katerem je publiko prosil tudi za pomoč pri petju refrena. In to je seveda tudi dobil. Če smo že pri publiki, je morda vredno omeniti, da je bila ta generacijsko zelo raznolika. Od verjetno okoli deset let starega mulca, ki je na ramenih očeta z eno izmed Coreyjevih mask na obrazu prenorel celoten koncert, pa do obiskovalcev tretje generacije.

Taylor je nadaljeval še z eno klasiko, in sicer Song #3 od Stone Sour, kjer so obiskovalci (ali bolje rečeno obiskovalke) prvič složneje pripevali. Sledil je Beyond, pred tem pa še eden izmed romantičnih nagovorov ženi, ki je spremljala koncert z desne strani odra. Potem pa igra besed s frazo »before I forget« in končno! Absolutna klasika od Slipknot – Before I Forget. Znova (žal) povsem preveč telefonov v zraku, a vendar trenutek, ko je bilo jasno – treba bo kupit karte za Slipknot in slišati to v živo tako, kot se spodobi. Prvi, precej energični del koncerta je Corey prekinil s komadom, ki je bil mnogim odveč, a je na usta velike večine narisal ogromen nasmešek. »Are you ready, kids? Aye, Aye, Captain! I can't hear you!« Seveda, komad od SpongeBoba oziroma po naše Spužija Kvadratnika. Ja, metalci in rockerji imamo očitno več kot radi to risanko, saj smo besedilo vsi brez težav prepevali. V drugi polovici koncerta pa smo slišali kar (pre)veliko število balad. Legendarnega Snuff od Slipknot, ki smo ga slišali prvega, ne bom vrgla v koš odvečnih. Med izbranimi so bili še From Can't to Can, ki ga je Corey napisal z Davom Grohlom in ga na tej turneji prvič izvaja v živo, pa Home ter Midnight. Komad Home je odpel ženi – dobesedno. Njegov pogled je bil ves čas fokusiran nanjo, po komadu pa si je vzel še čas za nekaj ne tako skritih poljubov. Ah, romantika. Tudi takšni so lahko tisti »ta jezni«.

Za zaključek uradnega dela je bila izbrana klasika Through Glass od Stone Sour, ki je bila več kot očitno ena izmed tistih, ki smo jih poznali vsi. A je sedaj že tako logično, da zasedbe pridejo po navideznem odhodu odigrat še tista dva ali tri komade, da se ljudem več ne da ploskati in kričati »We want more«? Kakorkoli, bis smo dobili in boljšega si skoraj ne bi mogli želeti. Začeli so s The Killing Moon, priredbo od Echo & The Bunnymen, ki je mesto našla na izdaji CMF2B… or Not 2B. Zaključili pa so s 30/30-150 od Stone Sour in legendarnim Duality od Slipknot. Vokalno sedi pet, instrumentalno odlično, energija na vrhuncu in vreme na naši strani. Med Duality se je odprlo celo nekaj moshpitov.

Med hojo do avta sva s kolegico prišli do nekaterih spoznanj – odigranih je bilo preveč balad, Corey je še vedno privlačen očem in ušesom, in če nimate potrebe po obisku koncerta od Slipknot, je njegov solo koncert veliko varčnejša in varnejša izbira. Zame, ki sem ga tokrat videla prvič, pa je sedaj še bolj jasno, da je treba ob prvi priložnosti kupiti karto za Slipknot ter ga videti in slišati v »full-rage« različici.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 6. 2024
Tool / Night Verses
Reportaža
11. 6. 2024
Pomaranča / Metalsteel
Reportaža
11. 6. 2024
Cvinger / Marax
Reportaža
10. 6. 2024
Corey Taylor – Europe 2024
Reportaža
6. 6. 2024
Pokalica: Jegulja in Britof
Reportaža
5. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 2. dan
Reportaža
4. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 1. dan
Reportaža
30. 5. 2024
Steelfest Open Air 2024, 3. dan
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj