Deep Purple

V zadnjem času so Deep Purple postali skoraj vsakoletna stalnica na naših odrih, tako da smo jih nekateri tokrat imeli priložnost videti že tretjič. Na prvem obisku, pozimi leta 2003 prav tako v Hali Tivoli, so angleški veterani navdušili vse do zadnjega, ter s starimi klasikami na noge spravili celotno dvorano. Le malo manj kot leto zatem so jih v Izoli sicer zasenčili Status Quo, kar pa seveda ne pomeni, da so bili slabi. Tako smo 5. oktobra 2006, dve leti po njihovem zadnjem obisku, eno izmed najbolj vplivnih hard rock skupin vseh časov spet močno pričakovali, apetite pa je povečala še izdaja nove plošče, Rapture Of The Deep.
Ne glede na astronomsko ceno vstopnice, frekventnost obiskov nastopajočih v Sloveniji in kanček neugoden termin za delovno ljudstvo se je prizorišče kar zavidljivo napolnilo že pred koncertom. Zbralo se je staro in mlado, od Igorja Bavčarja, pa do osnovnošolcev in sama stvar se je lahko začela, tokrat celo točno. Predskupina je bila sama po sebi verjetno čisto solidna, zopet pa se je pokazalo, da organizatorji skoraj nikoli ne znajo izbrati primernega opening acta, saj stil, ki so ga igrali ''kdorkoliže'' (predskupina namreč ni bila nikjer najavljena, imena pa med nastopom nisem ujel) nikakor ni bil pisan na kožo privržencem klasičnega hard rocka.
No, (na srečo) vse skupaj ni dolgo trajalo in po kratkih pripravah so na oder že prišli headlinerji večera. Takoj je bilo jasno, da se nam obeta prava koncertna poslastica, saj celotne zasedbe še nisem videl tako dobro razpoložene – očitno jim je pri nas res tako všeč, da se zadovoljni vedno znova vračajo. Torej, kaj sploh napisati o nastopu skupine, o kateri že vsi vse vemo? Najprej bi bilo vredno izpostaviti, da je bil zvok preprosto fenomenalen, verjetno eden boljših, kar sem jih kdajkoli slišal. Vsak inštrument je zvenel kristalno čisto in ravno prave glasnosti v primerjavi z drugimi, pa tudi celotna glasnost nastopa je bila optimalna. Tako skupini, s tem zvokom, z odlično interakcijo s publiko in dobrim lightshowom verjetno sploh ni bilo težko očarati. Klasike so se vrstile druga za drugo, od Strange Kind Of Woman, preko Highway Star, obvezne Smoke On The Water, Space Truckin, Lazy, presenečenja v obliki When A Blind Man Cries, pa do Black Night in Hush proti koncu. Vmes so našli mesto tudi komadi z nove plošče, ki so glede na slišano odlični, zdi se celo, da so se Deep Purple končno namenili pomakniti v malce tršo smer. Brez obveznih solo točk seveda ni šlo, Don Airey in Steve Morse sta vsak po svoje popolnoma navdušila, publiki pa je še najbolj ugajal Back In Black/Stairway To Heaven solo/Sweet Home Alabama medley, med katerim je zavladala vsesplošna evforija. Nasploh je bil odziv publike zelo dober, celo toliko, da je Ian Gillian (katerega vokal je bil to noč v boljši formi, kot v Izoli – nasploh je zadel praktično vse note) med koncertom šel pozdravit nekaj fanov v prvo vrsto. Vse skupaj je lepo zaokrožila še vedno zanesljiva ritem naveza Roger Glover/Ian Paice in dve uri sta se z glasnim petjem na Black Night še prehitro zaključili.
Če se na koncertu skupine, ki jo vidiš že tretjič, tako odlično zabavaš, mora le-ta biti nekaj posebnega. Deep Purple to nedvomno so, tako da preostane samo še: se vidimo naslednjič!