Deströyer 666 / Bodyfarm / Helleruin

Leto 2023 se je zame očitno začelo kot leto drugih priložnosti. Kako to? Tako kot sem se v drugo znal navdušiti nad nizozemskimi black metalci Doodswens, ki so lani z Marduk in letos z Gorgoroth strašili po klubskih odrih okoli ali pri nas, tako se je podobno zgodilo s Helleruin, nad katerimi sem se navdušil kmalu za tem, ko sem izvedel, da bodo v manj kot letu dni po obisku v družbi Kampfar in Taake ponovno priromali v Ljubljano. Tokrat so jih s seboj »vzeli« avstralski kultneži Deströyer 666, ki so v svojo družbo povabili še ene Nizozemce, in sicer žanrsko drugačne Bodyfarm.

Pa si torej oglejmo, kako se je odvijal minuli nedeljski večer v Orto Baru. Zaradi predhodnega sestanka sem uletel na kraj zločina v zadnji minuti, zaradi pogovorov s kolegi, ki še niso nameravali v dvorano, pa sem posledično ujel zadnjo minuto prvega komada. Pri tem je šlo za Naar de Aarde terug z bandovega edinega celovečerca, ki nosi naslov War upon Man. Ker mi je ta iz celotne diskografije Nizozemcev najbolj všeč, bi mi bilo seveda žal vsakega komada, ki bi ga tako izpustil. A k sreči je malo število nastopajočih v kombinaciji z dovolj zgodnjim začetkom koncerta vsem skupinam zagotovilo kar obsežno minutažo, zaradi česar je sledilo še več kot pol ure odličnega black metala. Ob predhodnem spoznavanju black metala iz hiše Helleruin sem spoznal, da mi te viže tako zelo odgovarjajo zaradi izredno nalezljive lead kitare, ki nemalokrat pobegne s skupnega povodca in pusti ritem kitaro nekje daleč v ozadju povprečnosti. Ko pa obe skupaj tvorita koherentno celoto, dodatno cupa-cupa bobnanje ustvari tako zelo všečen headbanging ritem, da ni čudno, da je dvorana že pred osmo navdušeno kimala, čupala in kričala na komade, kot sta najnovejši Hymn of Life and Death ali že skorajda zimzeleni No Light Shines Through. Odličen začetek večera.

Od tradicionalnega, surovega in hladnega black metala smo se potem z Bodyfarm pomaknili k tradicionalnemu death metalu. Tako kot se za tega spodobi, niso manjkale kitarske solaže, ki pa so pri Bodyfarm k sreči zelo smiselne in gredo prijetno v uho. Čeprav banda predhodno nisem preveril in tudi sicer nikoli nisem poslušal, sem v njegovi glasbi našel številne trenutke, ki so me nagovorili in zabavali ves čas nastopa. Pri tem se je band sprva močneje držal novejših komadov z zadnjih dveh albumov Ultimate Abomination in Dreadlord, vmes pa tudi naredil skok na kakšen starejši komad. Kot na primer s komadom Charlatan Messiah s prvenca Malevolence, ki ga je posvetil prvotnemu vokalistu in kitaristu, ustanovnemu članu Thomasu Woutersu, ki je umrl zaradi raka. Tudi v drugi polovici nastopa smo se vrteli okoli omenjenih dveh albumov, pri čemer smo se z odličnim komadom The Swamp podali v nekoliko bolj doomish vode, zaključek pa je potem pripadal ploščku Battle Breed, tretjemu od petih celovečercev, s katerega smo slišali The Dark Age, katerega neposreden refren so posamezniki kričali v prvih vrstah, in »Obituary worship« rušilec Slaves of War. Uf, kakšen zaključek nastopa. In še boljša priprava na glavne zvezde večera.

Potem pa zasedba z daleč najdaljšim stažem med nedeljskimi nastopajočimi. Zasedba, ki je v zadnjih sedmih letih obiskala Ljubljano kar trikrat, in sicer leta 2016, 2019 in tokrat. Se pravi, da pridejo Avstralci v Sloveniji tudi takrat, ko ne neposredno promovirajo nov album, kajti med aktualnim Never Surrender in njegovim predhodnikom Wildfire leži »točno« sedem let. In začelo se je točno s tema dvema albumoma oziroma njunima naslovnima komadoma. Začetek koncerta je bil torej nekoliko bolj melodično obarvan, kajti aktualni plošček vsebuje več heavy metal melodike. A kdor pozna Deströyer 666, ve, da band ni prišel v Ljubljano širiti romantike. Melodiko so hitro zamenjali old school black/thrash metal riffi in ritmi, ki so nam odpihnili ušesa in glave. Sicer je band predstavil vsega skupaj štiri komade z novega ploščka, a ker ta vsebuje tudi udarnejše in neposrednejše viže, sta bila tempo in energija skozi celoten koncert ves čas »pod plafonom«. Osebno sem vrhunec doživel kar hitro na začetku, in sicer z dvojcem komadov A Breed Apart z EP-ja Terror Abraxas in Savage Rights z aktualnega ploščka, a to ni pomenilo, da v nadaljevanju nisem več prišel na svoj račun. Povsem nasprotno. Tako kot ostali obiskovalci neposredno pod odrom, ki so se spet drli določene dele besedil in nekajkrat uprizorili edine mosh pite večera, sem tudi sam znal uživati v komadih, kot so epski I Am the Wargod, thrashy Trialed by Fire in kultni Lone Wolf Winter.

A glej ga zlomka, to še ni bilo vse. Po standardnem Satanic Speed Metal smo band uspeli priklicati nazaj na oder. Sprva smo bili deležni priredbe Iron Fist, K.K. Warslut pa je bil nad našimi reakcijami tako navdušen, da je navrgel še en black/thrash rušilec, in sicer Black City – Black Fire. Ko je bilo res konec, nihče ni verjel, da je konec, tako da smo zadihani nekaj minut še stali pod odrom in čakali na več. Tega žal ni bilo, a če potegnem na tem mestu črto, nam je band tako ali tako postregel s 70 minutami odlične glasbe, kar je vsekakor bilo dovolj.