Umazana dihurja sta v koncertno nabitih dnevih poleg navadno ponedeljkovih metal koncertov za ljubitelje trših zvokov poskrbela še v soboto, ko so v Orto baru nastopili Italijani Fuel From Hell in najbolj »hot & naughty« slovenski glam band, Hotty MkkNotty.
Hotty MkkNotty, ki so nastali po razpadu vse prej kot glamerske zasedbe Mental Picture, sicer niso bili udeleženi na vseslovenski glam turneji Lipstikk & Leathür (takrat se še niso prikazali javnosti), a primernejšega banda za to turnejo od njih pri nas in verjetno še daleč naokoli trenutno ni. Hotty MkkNotty so »glam as glam can be«. Kdor je zamudil konec osemdesetih, lahko v Hotty MkkNotty okusi vsaj delček (za nekatere) blišča in (za druge) bede najbolj glamuroznega obdobja hard 'n' heavy glasbe. Koncert Hotty MkkNotty ni le glasba, je predstava, kjer glasbi skoraj enakovredno vlogo igrajo medsebojni dialogi, ki v sarkastični obliki predstavljajo glamerske stereotipe. Nekateri dialogi so izpadli posrečeno in precej zabavno, včasih pa so tudi že malo pretiravali s poudarjanjem stereotipov in so izpadli, kot da bi šlo za kako parodijo parodije (band sicer na kaj takega kaže že z imenom). Upam, da so dialogi spontani, da nastajajo sproti in niso naučeni. V nasprotnem primeru bi ob dva, trikratnem slišanju vse skupaj tudi ob dobri glasbi izpadlo preveč zdolgočaseno in nezanimivo. Tako imidž kot glasba Hotty MkkNotty je največji približek glamu iz osemdesetih, kar lahko slišite pri nas. Glasba se hitro usede v ušesa, sam nastop pa je tudi dovolj privlačen in glamurozen, da takoj pritegne. Hitovsko naravnane skladbe (Spin Me Around, Take Me To Paradise, Welcome To Venus, Notty Skoolgirl, itd.) z zelo spevnimi refreni, izdatno podporo back vokalov in pop rockerskih klaviatur ter močno dozo poziranja na odru je hitro našla pot v oči in ušesa publike, ki je vse aktivneje spremljala njihov nastop. Julian Van Gogh ni imel ravno svojega dne (tudi Vince Neil ga nima vedno), drugače pa je bila izvedba glamersko čisto na nivoju.
Fuel From Hell so se slovenskemu občinstvu premierno predstavili na letošnji Metal Maniji, že tam pa so za seboj pustili zelo dober vtis. V nasprotju z otvoritvenim bandom večera Italijani prisegajo na malo drugačno različico trše glasbe, na brezkompromisni, metalsko obarvani kick-ass rock 'n' roll. Če velika večina power metal bandov naših zahodnih sosedov trpi za sindromom pravljičarskega »italo-angloizma« in ne premore niti za ped kvalitetnih vokalistov, kaj podobnega za Fuel From Hell niti slučajno ne velja. Frontman E. K. Krawall ima zelo dober, malo bolj grob r'n'r vokal in poje brez nadležnega, italijanskega naglasa, je tudi izredno energičen, dosti headbanga in zna vzpostaviti kontakt s publiko. Pri tem so dobro delo opravili tudi instrumentalisti, ki so v ostrem tempu žgali od začetka do konca, dve kitari naredita njihov zvok še bolj poln, oba kitarista obvladata solaže, ki so zelo jasne, prodorne in zanimive. Tudi sami komadi že ob prvem stiku zadanejo, zato ni bilo nobeno presenečenje, ko so si Fuel From Hell že kmalu bo začetku pridobili simpatije okoli stoglave publike. Njena podpora pa je tekom nastopa le še naraščala. Vrhunec je dosegla ob zaključnem komadu, Mötley Crüe hitu Looks That Kill, ki ga je E.K. napovedal z »Long live rock 'n' roll and long live Mötley Crüe«. Naj pa dolgo ustvarjajo rock 'n' roll tudi Fuel From Hell in naj se še kdaj ustavijo pri nas. Tokrat so bili zelo prepričljivi.