Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

3. 3. 2023

Gorgoroth / Doodswens / Hats Barn / Tyrmfar

Boogaloo, Zagreb, Hrvaška / 26. 2. 2023

Kje naj začnem? Pri vprašanju, zakaj sem v roku petih dni šel dvakrat na koncert istih nastopajočih? Ali se je splačalo? Se je splačalo po trboveljskem Cahn Fest Warm Upu prekrokati še drugo noč zapored na koncertu? Kje je bilo boljše? Kaj je bilo slabše? So bile kakšne razlike med koncertoma? Zakaj sploh še obiskujem koncert banda, ki že od nekdaj ne premore več kot 50 minut igranja v živo? Kako daleč bi šel, da bi band ponovno videl? Nekako tiči odgovor na vsa zgornja vprašanja v dejstvu, da spadajo Gorgoroth k mojim najljubšim bandom, zaradi česar se po eni strani splača potrpeti, po drugi strani pa si človek lahko samo želi, da ima večkrat zapored možnost gledati takšen band v živo. In zato sem se minuli teden najprej odpravil z eno ekipo v Gradec na Gorgoroth in Doodswens, s povsem drugo pa v Zagreb na vse štiri bande.


Kot sem nekaj vrstic višje namignil, si v Gradcu nisem ogledal prvih dveh nastopajočih bandov. Ko nisem v službi Paranoida, si take odločitve laže privoščim. Drugače je bilo v Zagrebu, ko sem si Tyrmfar ogledal od začetka do konca. Sprva sem sicer mislil, da bo ogled njihovega nastopa povsem »službene« narave, a Švicarji so mi z vsakim komadom globlje zlezli pod kožo. Njihov melodični black metal je zvenel sodobno mehko in mestoma dokaj radostno, toda zaradi nalezljivih melodij in riffov je band kljub prvemu stiku uspel ohraniti mojo pozornost do konca. Četverica na odru je bila sicer videti vse kaj drugega kot tipično blackmetalsko. Ob hitrem pogledu nanjo bi človek skorajda dobil občutek, da je na kakšnem predavanju fakultete za matematiko, a tokrat se je še enkrat več potrdilo nepisano pravilo, da videz vara. Če zvok ne bi bil tako zelo potiho, bi lahko na tem mestu ovrednotil nastop kvarteta s kakšnim superlativom ali dvema, tako pa se bo ta zapisal v dolgoročni spomin »le« kot zelo dober. Me je pa veselilo, da band ni bil zadovoljen samo z nami ta večer, temveč je celotno turnejo označil kot uspeh, ostale bande pa kot »prave žurerje«. Do slednje izjave se bom še vrnil.

Drugi na sporedu so bili Francozi Hats Barn. Z njihovim nastopom se barva kovine ni zamenjala, le postarala se je. Namesto sodobnejšega pristopa smo bili v njihovi družbi deležni pravega starošolskega black metala, ki me je spominjal na mešanico med Carpathian Forest in Impaled Nazarene. Seveda gre pri tej primerjavi za povsem subjektivno oceno, ki temelji izključno na polurnem opazovanju banda izpod odra. A definitivno lahko potrdim močan punkovski pridih v black metalu trojice, katere kitarist tudi zaradi svojega močnega stasa konkretno spominja na kitarista od Carpathian Forest. In ko človek doda še umazane in raztrgane cunje v kombinaciji s popacanim corpse paintom, si morda že tudi vi predstavljate, kako je band zvenel. Vsekakor je zvenel dosti bolj zlovešče in umazano kot band pred njim, medtem ko je bil slabši, a ne povsem slab zvok skupni imenovalec obeh nastopov. Medtem ko so Švicarji nastopili brez bas kitare, za katero menim, da sem jo pri zadnjih dveh komadih vseeno od nekod slišal, so Francozi imeli zvok bas kitare tako zelo poudarjen, da je bilo kar veselo hopsati ob njihovih d-beat ritmih.


S približevanjem nastopa glavnega banda večera se je pričakovano tudi polnila dvorana. Boogaloo je dokaj velika dvorana, ena izmed njenih prednosti pa je ta, da se lahko človek brez težav umakne tudi ven na svež zrak, saj je dvorana okoli vhoda vedno ograjena. In ko sva torej s kolegom stala pred dvorano in na mrzlem zraku srkala mrzlo Coca-Colo, sva »dobila« nepričakovan obisk. Morda zdaj pričakujete, da bom pisal o tem, kako sta enako storila tudi Hoest in Infernus od Gorgoroth, a te sreče na žalost nisva imela. Sva pa zato lahko opazovala bobnarko od Doodswens, kako se maže s pravo svinjsko krvjo, da se ustrezno pripravi na nastop. Očitno/morda ji organizator ni dovolil, da se s krvjo poliva v zaodrju, zaradi česar je šla pred dvorano. V tem času nama je gospodična znala povedati, da je kri res prava, da so si jo od njih sposojali tudi vsi ostali bandi, ki so sicer s seboj prinesli umetno. Potrdila je, da so člani vseh bandov, predvsem od Gorgoroth, pravi žurerji, saj je od nalivanja z alkoholom od enih popoldan že konkretno zmozgana. Roko na srce, utrujenost se ji nekaj minut kasneje na odru sploh ni poznala. Trojec Doodswens rad postreže z zelo razgibanim black metalom, ki sega od atmosferičnega zibanja do totalnega šusa, tako da je imela I. vmes tudi nekaj časa, da si malo oddahne. Pri tem so Nizozemci odigrali nekaj komadov z dve leti starega prvenca Lichtvrees, medtem ko bobnarka po lastnih besedah bolj prisega na komade s samonaslovljene demo izdaje, ki nosi nič prida zgovorne naslove od I do IV. So pa ti glasbeno zgovornejši, zaradi česar je bil tudi nastop zadnje predskupine všečno sprejet. Nekateri v publiki so band poznali že celo do te mere, da so se drli besedila posameznih komadov, kar me ni preveč presenetilo, saj je band lansko leto obiskal Zagreb v družbi Marduk.

Po dodatnih 40 minutah in najbolj ritualistično obarvanem nastopu, v okviru katerega je band z umetno meglo zastrl pogled na oder in s kadilom osvežil zrak, je sledilo še zadnje čakanje. Pričakovano so posamezni člani banda z manjšo zamudo prikorakali na oder, saj so za svoj kratek nastop imeli še več kot dovolj časa. V tej zvezi nisem prepričan, ali sem pravilno gledal na uro ali ne, vendar po mojih meritvah naj bi bil koncert v Zagrebu pet minut daljši kot tisti v Gradcu, kar je nekoliko nelogično, saj so Norvežani odigrali povsem enak repertoar komadov.


Koncert se je začel s potovanjem v srednja devetdeseta, s komadom Bergtrollets hevn pa smo kar takoj prejeli direkten udarec po glavi. Z dvojcem Aneuthanasia in Prayer, ki nista bila odigrana kot en komad, se je band pomaknil v čas po »ločitvi«, nakar so bile s komadom Katharinas bortgang ponovno na vrsti bandove korenine. No, na tak način bi lahko nadaljeval do konca, vendar v tem ne vidim nekega smisla. Gorgoroth so se s svojo tradicionalno setlisto dotaknili vsega skupaj kar osem od svojih devetih celovečercev, izpustili so samo ploščo Ad Majorem Sathanas Gloriam, ki jo je ob ločitvi dobil Gaahl. Čeprav je na tem albumu polno dobrih komadov, jih v živo ne pogrešam preveč. Pogrešam pa Gaahla, ki je za moj okus dosti boljša vokalna izbira kot Hoest. A ne razumite te izjave kot kritike njegovega performansa, temveč zgolj kot opazko nekoga, ki bandu sledi že več kot 20 let in se je pač navadil na določen vokal, ki ga Hoest pač ne premore. Medtem ko je njegov glas močan in vzdržljiv, žal ne premore širine, ki jo ponujajo komadi od Gorgoroth.

Po številnih skupnih nastopih sem se sprijaznil s to okoliščino, ki mi nikakor ni pokvarila ne ene in ne druge koncertne izkušnje minuli teden, čeprav moram priznati, da vzhičenosti in navdušenja kolegov, ki so nastop hvalili skorajda celo pot do slovenske meje, nisem delil. To okoliščino pripisujem dejstvu, da mi je manjkal dejavnik presenečenja, čeprav mi je bilo v Zagrebu dosti bolj všeč, da je band uporabljal manj umetne megle. Pogrešal sem Hoestove napovedi posameznih komadov, ki so bile v Zagrebu redkejše, sicer pa smo dobili nastop, kot se za black metal band šika. Čim prejšnjo ponovitev, prosim.

SORODNE VSEBINE:
2. 12. 2022Gorgoroth februarja na Dunaju! / Novice
30. 8. 2011Gorgoroth / Novice
10. 8. 2004Gorgoroth / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija