Heavy New Year

Staro leto se je bližalo h koncu, v KUDu Franceta Prešerna pa se je imel zgoditi zaključek metalske sezone, Heavy New Year, na katerem bi naj predvidoma poleg Burning Legion in Sweet Sorrow igrali tudi Brežičani Dickless Tracy, ki so pa žal na večer koncerta svoj nastop zaradi bolezni bobnarja bili prisiljeni odpovedati. Kljub temu se je nabralo razveseljivo veliko število obiskovalk in obiskovalcev, prodajale so se majice in CDji po ugodni ceni pa tudi pijača v KUDu ni bila predraga, kar je sploh prispevalo k tako ali tako razigranemu prednovoletnemu razpoloženju. Omeniti velja, da so tisti, ki so prišli z majico katerega izmed nastopajočih bandov imeli popust pri vstopnini, v poštev pa so prišle tudi doma narejene majice, sicer ne vem če načrtno, vseeno pa sem prepričan, da jih prodajalka kart tako ali tako ni prepoznala, med bolj ali manj izvirnimi izdelki pa je izstopal posameznik, ki je kot platno uporabil kar svoj kosmati torzo.
Prvi so na oder stopili Burning Legion iz Slovenske Bistrice, za mnoge pozitivno presenečenje minulega leta. Fantje igrajo death thrash, v katerem se prepletajo riffi tako floridske death metal šole, švedska melodika, breakdowni, prisoten pa je tudi vpliv modernega zvoka ala Dew Scented. Na koncertu so predstavljali svoj sveži, v samozaložbi izdan EP, Controlling Existence. V živo delujejo prepričljivo in uigrano, tudi komunikacija s publiko jim ni tuja. Kitarist in pevec Matic Mlakar ima zanimiv in razločen glas, kitarist Matej Müller razločno solira, ritem sekcija (Gorazd Ledinek – bobni, Aljaž Pečolar – bass) pa je bila točna kot se spodobi. Za zvok je ta večer poskrbel Pero (in pomočniki) od Sweet Sorrow, ki so s seboj pripeljali tudi celotno ozvočenje, tako da je zvok bil na nivoju, čeprav je bilo mogoče vse skupaj malenkost prepotiho. V svojem približno polurnem nastopu so Burning Legion poskrbeli za ogrevanje vratnih mišic ter ga popestrili z dvema priredbama od Arch Enemy, Silent Wars ter Enemy Within.
Po kratkem premoru so oder zavzeli domači Vikingi Sweet Sorrow in začeli s standardnim masakrom. To je bil tudi njihov drugi nastop z novim pevcem Markom, ki se vedno bolj vklaplja v band, čeprav po energičnosti ter komunikaciji s publiko še ni primerljiv z Valentinom, kar pa ne velja za njegove vokalne sposobnosti. Sicer ne uporablja toliko screamov, so pa njegovi growli več kot konkretni. Ostale zasedbe ni potrebno posebej predstavljati, a vendarle, mojster Rope je »dominiral« na bobnih, spremljavo mu je z basom dajal mojster Us, na kitarah pa je »ubijal« kitarski dvojec Pero / Joco. Sweet Sorrow so s starimi in novimi komadi spravili publiko v gibanje, čeprav je bilo na odru in pod njim mnogo manj aktivno kot na njihovem koncertu z Negligence izpred par let v isti dvorani (se spominjate masovne izvedbe Eye Of The Tiger?). Vseeno, dober, več kot enourni nastop, so zaključili s priljubljenimi komadi Northland, I Am Pain, Einherjar ter Blood Brothers.
Tako se je v Ljubljani zaključila pestra paleta metalskih koncertov domačih ter tujih izvajalcev leta 2007 in samo upamo lahko, da bo leto 2008 na tem področju in na sploh v ustvarjalnem smislu vsaj na enakem nivoju, če ne boljše. Do naslednjič...