Če bi me pred letom dni vprašali, če bom šel kadarkoli na koncert domačih Hei'an, bi gotovo odgovoril, da ne. Njihov prvi album mi je na površni prvi posluh zvenel bolj pop kot metal, njihov način dela, kjer je prvi nastop praktično v Kinu Šiška, takoj drugi dan pa že letiš na festival 70.000 Tons of Metal, prvi medij, ki te globoko omeni, pa je kar Delo, mi je kar pošteno dvignil pritisk. Zavist? Verjamem, da. »Boomer metal problems« in »kvazi elitizem«? Ponosno odgovorim: »Seveda.« Zakaj bi se torej sploh ubadal z njimi? Zakaj bi jim sploh dal priložnost in za njih porabljal čas? 

Ter sploh – kakšno ima to zvezo z današnjo reportažo?

Kot vedno, kadar imam znotraj metal scene žolčni izbruh slabe volje in tistega »šankovskega tarnanja« tipa »Ko smo pa mi začeli, si moral najprej igrati v lokalni beznici …«, pa »Prvo je treba narediti milijon kilometrov s pokvarjenim kombijem«, da ne omenjam tistega klasičnega »Za festival pa si sploh moral …« – no, kadar pride do tega, mi čas pokaže, da za določene stvari preprosto še nisem bil pripravljen. 

Ker – iskreno! – ko sem prvič slišal prvi single, s katerim so napovedali novo plato, je nekaj preprosto »kliknilo«. Nagovorilo me je v vseh pogledih in priznal sem, da v singlu uživam. Nato so izdali še enega in videl ter čutil sem, da se občutki niso spremenili na slabše.

Sem torej doživel osebno rast? Sem … spregledal?

S to mislijo in temi pomisleki v ozadju duše in novim pogledom na band (za kar je odgovorna tudi iskrena debata s »screaming vokalistom« Aljažem, kaj šele večkratno poslušanje nove plate) sem se zavestno odločil, da bom šel na koncert Hei'an. Da si nekako očistim dušo negativnosti, hkrati pa, da vidim, ali jim uspe poustvariti moč in magičnost nove plate tudi v živo.

In prišla je ta usodna sobota, 25. oktobra 2025. Lep dan v Ljubljani, kot nalašč za obisk koncerta, ki se je imel zgoditi v ljubljanski Cukrarni, ki sem jo tudi obiskal prvič. Tukaj se navežem na naslov reportaže, kjer je zapisano še »2. dan«. Kot vedno, Hei'an niti tokrat ne razmišljajo v ustaljenih okvirjih. Zakaj bi imel samo en dan release party, če imaš lahko dva? Kasneje sem izvedel, da je bila to v bistvu bolj ideja Mateja od Dirty Skunks, ki je bandu predlagal ta zanimivi način promocije, a dejansko je ideja kot pisana na kožo bandu, ki že od začetka vse počne … drugače.

Prvi dan sem izpustil zaradi drugih obveznosti, drugi dan pa bi skoraj izpustil, ker me je po dolgem času presekalo v križu. Kazen metal bogov? Nah, samo starost in zanemarjanje fizičnih aktivnosti. A kot rečeno, tako stanje v telesu mi ni šlo na roko. A vse se da s telovadbo, nalgesinom, prevozom do kluba in z upanjem, da se v Cukrarni da sedeti. Drugače bi pa krepko jebal ježa.

Z vztrajno topo bolečino v križu, kozarcem radenske v roki, v dobri družbi dveh kolegov in s sedežem na galeriji ali kako se že reče tisti platformi v kafiču Cukrarne sem se pripravil na zanimiv glasbeni dogodek.

In res je bil zanimiv – v dobrem smislu.

Koncert je odprl koprski kvintet From Ashes, za katerega sem slišal prvič. A gotovo bom lahko o njem slišal kaj več, če bo nadaljeval tako dobro, kot je pokazal v Cukrarni. Zasedba je z res dobro zvočno podobo pokazala dobre ure svoje vizije metalcora, ki resno konkurira svetovni ponudbi, sploh zaradi tega, ker band tu pa tam s kakšnimi detajli izstopi iz načeloma ozkih meja žanra. Dinamika ritmov, dobra doza občasno predvidljivih melodij, živahnost na odru – vse jim gre super od rok. Pesmi so fine, atmosfera je dobra, zadeva je energična. A band ima še enega močnega aduta – to je vokalist, ki je imel za razliko od 99,9 % pevcev v tem žanru v bistvu zelo grungeevski vokal. Nekako me je spomnil na Eddieja iz Pearl Jam, način petja, izbira melodij in tonov pa sta bila vrhunska. Sedel sem kot prikovan in to ne zgolj zaradi križa. From Ashes so v tem oziru kar unikat na sceni (pa ne samo domači!), v svojem pristopu pa me spomnijo na dva odlična kultna newyorška banda: Life of Agony (in plato River Runs Red) ter Vision Of Disorder (in plato Vision of Disorder). Le vmesni govori so bili klišejski in brezvezni.

Za njimi so na oder prišli dunajski dečki, ki ustvarjajo čustveno zelo nabito emocore ali metalcore glasbo, Arklight. Tudi zanje sem slišal prvič, moram pa priznati, da s svojim prevladujočim melanholičnim emocionalnim nabojem v mojem srcu niso zadeli pravih strun, a to še ne pomeni, da niso odlično opravili svojega posla. Kvintet je v kakšnih 40 minutah ponudil lep nabor čustveno močnih komadov, ki so okronani z res zanimivimi bobnarskimi ritmi, dokaj pop melodijami, ki jih prežemajo težki riffi, vokal pa me je spomnil na francoske Landmvrks ali še na kak bend v podobni branži. Folk pod odrom je bil precej navdušen, melanholičnost pa je dejansko lepo sedla na tak jesenski večer. Preverite jih, ako vam je taka glasba pri srcu.

Šele po njihovem nastopu sem se zavedel, kako dobro so Hei'an izbrali predskupini – z združitvijo obeh glasbenih podob namreč dobimo kombinacijo, ki jo je kot glavni band večera uglasbil in utelesil prav kvintet Hei'an.

Še preden začnem opisovati njihov nastop, naj povem, da je že priprava pokazala, da gre za band na visokem produkcijskem nivoju. Zavist je nadomestilo občudovanje, saj je bilo z vsako novo sekundo jasno, da gre za band, ki ve, kako se zadevi streže na nivoju produkcije, ki zna svojo moč nearogantno pokazati tudi z vizualno ureditvijo odra (tudi »ego-riserji« oziroma platforme, na katerih pevci po navadi stojijo precej višje nad publiko, so bili postavljeni premišljeno in so, kot bom kasneje opisal, imeli v dogajanju pomembno vlogo), občudovanje pa se je spremenilo v pričakovanje, kako bo stvar izpadla v živo – z upanjem, da bo stvar dobra.

In bila je.

Hei'an so oder zasedli sproščeno, a odločno ter suvereno, in čeprav so nastopali že drugi dan, jim ni bilo nič kaj videti, da bi jih to motilo. No, roko na srce, za tak pristop so se odločili že vnaprej in ne verjamem, da so ljudje, ki si zavestno lažejo v obraz, a vseeno se je kmalu videlo, da je nastop iskren, da bolj ne more biti. Glasbo že nekako lahko »zafejkaš«, čustev pa ne. Kmalu sem opazil, da me bo križ sovražil še vso noč, a nisem si mogel pomagati in samo sedeti pri miru. Pod odrom je bilo razgibano morje teles, ki je vsrkavalo vsak ton in glas ter čustva zasedbe, ki nam je odlično predstavila novi album Kiss Our Ghosts Goodbye. Na platformi je manjša množica, katere del sem bil, počela isto, band pa je samo žgal in žgal.

Njihov nastop je zelo razgiban. Odrska postavitev je taka, da oba vokalista dominirata ali v centru ali pa v ozadju, medtem ko si njune »riserje« sposojata oba kitarista in basist. Ne vem, ali imajo razdelano koreografijo, ker se niti enkrat ni nihče zadel v odrskega sotrpina, a vseeno mi ni delovalo tako umetno, kot če bi gledal Behemoth. Njihov lučkar si zasluži čisto petko, saj ne samo, da podkrepi glasbeni izraz banda, temveč tudi lepo poudarja člane v pravem trenutku. Zvočni mojster, ki ga imajo, se je trudil najbolje prikazati zvočno sliko banda, kar mu je načeloma tudi uspelo, le pri »screaming« vokalih se mi zdi, da so imeli nekaj težav. Drugače pa so člani res vešči igranja in petja oziroma kričanja, sploh bobnar Gaj, ki je po mojem skromnem mnenju zlahka na samem vrhu slovenskih progresivnih nažigačev. Moram pa priznati, da tudi drugi člani žgejo na polno, sploh kitarist Matevž Počič (Dethrone The Corrupted), ki kitarske vragolije ponuja kot za šalo (dopolnjeval pa ga je meni neznani drugi kitarist, ki očitno še ni uradni član zasedbe), medtem ko tudi basist Peter Smrdel, resda v ozadju, nespregledljivo opravlja svoje ritmično poslanstvo, pri čemer pa občasno napade še klaviature.

Vseeno pa je treba priznati, da je tista pika na i v Hei'an glavni, spevni vokal Matica Blagoniča. No, z razlogom, saj gre za glavni ustvarjalni um zasedbe, a tudi zaradi tega, ker mladenič obvlada. Na trenutke sem si moral priznati, da imam z njegovim vokalom »love – hate« zvezo, ker me prevladujoče »disneyjevske« vokalne melodije pogosto odbijajo, če jih je preveč, a po drugi strani njegova široka paleta popovskih vokalov res prekleto paše v to glasbo. Zveni mi kot tip iz angleške zasedbe Haken, ki tudi učinkovito meša pop in metal, na trenutke malo potegne na Jamesa LaBrieja, na trenutke pa tudi na tipe iz Take That ali Backstreet Boys. Na srečo tu vstopi Aljaž Novak iz Malorshige, ki kriči in kruli (resda tudi pod močnim vplivom glasovnih efektov, a ti samo izostrijo surovost, ki jo bruha njegova duša). Matičeva komunikacija s publiko je preprosta, skromna in prijetna, in ta je to začutila in mu vračala z enako mero. 

Setlista se je osredotočila na novo plato, čeprav po precej drugačnem vrstnem redu, seveda pa niso mogli mimo kakšnega komada s prve plošče Imago. Performans s tolkali ob komadu Shut My Eyes je bil malce generičen, se je pa takrat res videlo, da je zelo pomembno, da Hei'an v nastop vključujejo posnete zadeve. Tu bo marsikdo rekel, da bi bilo bolj »trve«, če ne bi bilo »backing tracks«, a vseeno sem mnenja, da je to tudi eden od razlogov, zakaj je gledati in poslušati Hei'an v živo takšna paša za dušo.

Če se zdi, da je do zdaj bilo moč brati samo hvalo, sploh pa je to v kontekstu mojega uvoda lahko tudi malce sporno, naj ponudim kakšno črko ali dve kot kritiko. Hei'an so igrali mogoče malce predolgo. Komadi so dobri, a z redkimi izjemami zvenijo v tej razporeditvi precej podobno, tako da se je zadeva že malce vlekla, sploh, če si je sledilo več, na prvi posluh baladnih pesmi (podobno me je motilo pri Iced Earth leta 2008 ali kdaj že, ko so v živo igrali levji delež tistih žalostink, kar je bila muka za dušo in srce). Motilo je tudi to, da si na trenutke zaradi prisotnosti tistih »backing tracks« res imel občutek, da gledaš nastop s playbackom (vsaj, kar se vokalov tiče).

A če na koncu pogledam – Hei'an so upravičili sloves dobrih muzičarjev in banda nasploh. Zadevo so speljali, kot vse do zdaj, neobičajno in nenavadno, nova plata pa je vsekakor vredna vašega časa, če ste odprti za t. i. »post-metalcore«, kot jih je (baje primerno, če je verjeti pevčevim besedam) označila njihova založba. 

Z mirom v srcu in bolečinami v križu sem se odpravil domov, kjer je nova plata v predvajalniku godla pozno v noč …

Setlista Hei'an: At the Break of Dawn, To Let You Down, Can't Get Out of My Skin, Beneath the Sinking Moon, Liberated, Shut My Eyes (»Drum Performance Version«), Undertow, Dearest, In the Cold, Make Me Want to Leave You, What Do You Have to Save?. Bis: My Harness, What a Shame, Noises.