Inferno Metal Festival 2022, 2. dan

Na Inferno Metal Festivalu 2022 so 2. dan nastopili:
 
Rockefeller:
16.30 Hamferð
18.00 Einherjer
19.30 Ved Buens Ende
21.15 Gorgoroth
23.30 Venom
 
John Dee:
17.15 Solbrud
18.45 Asagraum
20.30 The Great Old Ones
22.30 Benighted
 
Hamferð na Inferno Metal Festivalu 2022
Hamferð je melodična death/doom metal zasedba s Ferskih otokov, ki je bila še leto dni pred koronakrizo relativno močno dejavna in tako v šestih letih izdala dva albuma in en EP, nakar so se stvari ustavile. Tako kot za številne ali celo večino drugih bandov je bil tudi za Hamferð nastop na norveškem festivalu Inferno prvi v letošnjem letu. In če si ga je band zapomnil po tem, sem si jaz njih po njihovi opravi. Šesterica namreč nastopa v večernih oblekah s kravato, pri čemer tudi njihov nastop izpade kar elegantno.
 
Einherjer na Inferno Metal Festivalu 2022
Einherjer je zasedba, ki sem jo poslušal že v srednji šoli. Vikinške himne, kot so Far Far North, Dragons of the North, Ballad of the Swords ali Aurora Borealis so se nekoč neprestano vrtele v domačem CD-predvajalniku, nakar sem zaradi vedno manjšega interesa za band sčasoma povsem izgubil stik z njim. In tega ne bo spremenil niti bandov nastop na Infernu. Ravno obratno sem prejel ponovno potrditev, da mi viking metal, ki ga Einherjer proizvajajo, ne deluje več. Po eni strani je preveč monoton, po drugi preveč progresivno obarvan, zaradi česar je naveza z vikinškimi melodijami povsem izpuhtela. Lanski album North Star, ki je bil zastopan s komadoma The Blood and the Iron in West Coast Groove, me ni preveč nagovoril, kakor tudi ne posodobljeni različici komadov Dragons of the North in Ballad of the Swords, ki sta bili vzeti z na novo posnetega albuma Dragons of the North XX. Einherjer so zaključili nastop s komadom Ironbound z albuma Blot, vendar sem se pri njih očitno izgubil nekje v času pred menjavo tisočletja, čeprav bandu po drugi strani objektivno glede njihovega nastopa ne morem ničesar očitati.
 
Ved Buens Ende na Inferno Metal Festivalu 2022
Avantgardneži Ved Buens Ende so praktično prenehali z delovanjem že davnega leta 1995. Takrat so izdali svoj edini studijski celovečerec Written in Waters, pred tem pa le še demo z naslovom Those Who Caress the Pale. Slednji je po številnih letih poslušanja še zmeraj bolj všečen mojim ušesom, zaradi česar sem se sploh razveselil, ko sem slišal komada A Mask in the Mirror ali The Plunderer. Je pa bila napoved banda Ved Buens Ende, katere zasedba se vrti okoli dveh zelo slavnih imen, in sicer Vicotnik (Dødheimsgard, Dold Vorde Ens Navn, Strid, ex-Manes) in  Aggressor (Aura Noir, ex-I Left the Planet, ex-Virus, ex-Infernö, ex-Cadaver, ex-Dødheimsgard, ex-Inflabitan, ex-Satyricon, ex-Ulver), zame eden glavnih razlogov, da sem se tako daleč odpravil na koncert oziroma festival. Osebno pač največji pomen pri takšnih stvareh še vedno oziroma vedno bolj pripisujem nastopajočim, zaradi česar je nastop Ved Buens Ende zame predstavljal pravi bombonček. Tako seveda ne bom imel čisto nič proti, če se mi v prihodnosti ponovno ponudi priložnost, da si band ogledam v živo. A glede na to, da je Aggressor ponovno – tako kot leta 2019 na avstrijskem festivalu Kaltenbach Open Air s svojimi Aura Noir – cel koncert presedel, dvomim, da se bodo nastopi v bodoče kakor koli množično vrstili. Seveda upam, da se motim, a Aggressorjev počasen odhod z odra bolj potrjuje bojazni kot napoveduje spodbudno prihodnost. Vsekakor pa nam ostane glasba, ko bo počasi dopolnila 30 let, a je bila že takrat toliko napredna, da še danes zveni sveže.
 
The Great Old Ones na Inferno Metal Festivalu 2022
Francozi The Great Old Ones spadajo med bande, ki sem jih spoznal po zaslugi dela za Paranoid. Njihov post black metal me je takrat dovolj nagovoril, da sem se lotil recenziranja njihovega prvenca Al Azif, ki je po tem še nekaj časa ostal z mano, nakar se je izgubil v poplavi drugih bandov in »obveznih« poslušanj. The Great Old Ones že takrat niso bili preprosti, sčasoma so svojo vlogo le še utrdili, kar je zame druženje z njimi močno skrajšalo, konkretno na morda le na komad ali dva, nakar sem hitro skočil nekaj pojest in poiskat dobro mesto za prve zvezde večera.
 
Gorgoroth na Inferno Metal Festivalu 2022
Glavno vprašanje, ki se mi je vrtelo po glavi v zvezi z Gorgoroth, je bilo, ali je Hoest še zmeraj njihov kričač. Vprašanje je bilo odgovorjeno takoj, ko je band stopil na oder. In sicer pozitivno. Na drugo vprašanje, ki se mi je prav tako motalo po glavi, pa sem moral počakati do konca nastopa. Kot eni izmed headlinerjev so imeli Gorgoroth za nastop rezerviranih 75 minut. Zanimalo me je torej, ali je festival Inferno resnično dovolj unikaten in poseben, da bo peterica iz Bergna tudi dejansko izkoristila celotno ponujeno minutažo. Znano dejstvo je namreč, da Gorgoroth ne igrajo dlje kot 55 minut. No, deloma je band na vprašanje glede minutaže odgovoril že z začetno kratko zamudo, kajti do takrat so vsi bandi točno kot švicarska ura stopili na oder. Ko je končno zazvenela slavna melodija Chopinove skladbe Marche Funèbre, je bilo jasno, da se bo začelo. Sledil je resda kratek nastop, vendar je bil pa izredno intenziven. Komadi so sledili drug za drugim brez napovedi, v bandovi maniri so bili nekateri odigrani brez vmesnega premora, recimo Destroyer in Incipit Satan. In tako kot pri vsem drugem zasedba tudi z vidika setliste ni ponudila nekih pravih presenečenj, vsebovala je načeloma vse njihove največje hite, čeprav sem pa le pogrešal izvedbo Profetens Åpenbaring. Pa drugič!
 
Benighted na Inferno Metal Festivalu 2022
Po black metal nevihti na glavnem odru sem se udeležil brutal death metal klavnice s francoskimi Benighted. Razlika med enimi in drugimi Francozi, ki so eden za drugim stali na istem odru, ne bi mogla biti večja. Atmosferiko in zasanjanost je v prvem trenutku odpihnil bobnar od Benighted s svojimi blast beati. Ti so vseprisotni, ne glede na dogajanje na kitari, ki lahko predstavlja čisto žaganje ali soliranje. Med slednjim je band zvenel nekoliko prazno, čeprav se je tudi bas kitara dobro slišala, a takšni trenutki tudi niso trajali dolgo, saj je vajeti kmalu spet prevzelo klasično kitarsko žaganje. Odklop!
 
Venom na Inferno Metal Festivalu 2022
Po manjšem razočaranju nad headlinerjem prejšnjega večera, se pravi nastopom Triumph of Death, ki ni najbolje zadovoljil mojih potreb po prvinskem black metalu, sem tiho upal, da bodo Venom to popravili. Skrbelo me je le, da bo band oziroma Cronos s svojima pajdašema posvetil preveč pozornosti novejšim albumom, kot so Metal Black, From the Very Depths in Storm the Gates, ki so znani po tem, da niso več najbolj kakovostni izdelki, čeprav slavijo iste čase black metala kot sveta trojica Welcome to Hell, Black Metal in At War with Satan. Koncert se je začel spodbudno z udarnima komadoma Witching Hour in Bloodlust, nakar so prišle na vrsto novejše viže. A ker so bile seveda pomešane s klasičnimi (Countess Bathory, Don't Burn the Witch, Leave Me in Hell, Welcome to Hell ali Rip Ride), ki jih tudi ni manjkalo, je bilo vzpostavljeno dobro ravnovesje. Totalna zmaga pa sta tako ali tako bila zaključna komada Black Metal in In League With Satan, s katerima je karizmatični in še zmeraj energični Cronos povsem upravičil nastop kraljev prvega vala black metala na festivalu v osrčju okolice, ki je povila drugi val black metala.