Na deževno soboto, 28. septembra, me je pot peljala v Šaleško dolino, natančneje v Velenje. V Max Klubu, katerega vhod sem tokrat prestopila prvič, so namreč nastopili niti ne več povsem šaleški Inmate. Večer je bil predvsem poln mejnikov, presenečenj in podoživljanja nostalgičnih dni – a pojdimo od začetka.

Zaradi enega od mejnikov – moj mož je namreč bas kitaro zamenjal za kitaro, black metal pa za veliko nežnejši moderni rock/metal – sem na kraj zločina prispela že okoli šeste ure popoldne. Čeprav Inmate spremljam od njihovih začetkov in sem bila v časih izida ploščka Free at Last njihova precej redna obiskovalka koncertov, pa je bilo včerajšnje srečanje z zasedbo verjetno prvo po približno desetih letih. Noro, kako čas beži. Ob našem prihodu so fantje ravno začeli tonsko vajo, ki je žal za sabo pustila nekatere tehnične težave, za katere nisem povsem prepričana, da so jih do koncerta uspešno rešili. Inmate so za predvozače dogodka izbrali moderno rock/metal zasedbo, ki sliši na ime XSkull8. Člane zasedbe morda boljši poznavalci domače scene poznate iz drugih bolj ali manj rock/metal zasedb, kot so Ice On Fire, Necrotic in Captain Morgan’s Revenge (oziroma so bili v nekem trenutku člani v omenjenih bandih).

Časovnica dogodka je obljubila prvi nastop ob 21.00 in po okrepčilu v znani velenjski Mladosti so XSkull8 dobro minuto čez deveto res stopili na oder. Pomembno je omeniti, da so Inmate morda dan prej ali na dan dogodka razkrili, da je bilo v predprodaji prodanih vseh 100 kart in z gotovostjo trdim, da je bila v času koncerta predskupine velika večina poslušalcev že na lokaciji. Ti so tokrat prvič nastopili v novi zasedbi – kitarist/vokalist Loki je namreč kitaro predal Urošu Apatu (sicer basist v zasedbi Tryglav). Ta poteza ni bila posebno oglaševana ali najavljena, zato je med poslušalci povzročila kar nekaj začudenih pogledov. Manjši oder je morda poskrbel za malo več stiskanja in manj možnosti gibanja, a verjamem, da se bo fantom že na prihodnjem koncertu v prenovljeni postavi uspelo res sprostiti. V enournem nastopu so nam predstavili venček hitov, kot so Little Miss Perfect, Leaves Are Falling, Watch Me Bleed, When the New Day Comes ter Shadows in My Mind. Prve vrste so zavzele predvsem predstavnice nežnejšega spola, presenetljivo pa je glasba pritegnila velik del ostalih obiskovalcev, ki so fante podprli skozi celoten nastop. Menim, da je za to res glavna krivda na profesionalnosti in uigranosti zasedbe ter odličen zvok, za katerega poskrbi njihov tonski mojster Robert Abe Bele (ki sicer skrbi za ozvočenje tudi Big Foot Mame). Slednji, torej zvok, pri Inmate žal ni bil tako posrečen.

Ker je, kot omenjeno, šlo za poseben dogodek Inmate, ki bodo prihodnje leto praznovali 20. obletnico kariere, so bila potrebna tudi nekatera presenečenja. Praktično takoj po prvem koncertu smo dobili dva nagrajenca oziroma nagrajenki, ki sta prejeli vstopnici za avstrijski Metal And Tattoo Festival 2025. Drugo presenečenje pa je bila uradna premiera njihovega videospota za komad Calm in a Storm. Ta je bila morda malo bolj neposrečena, ker je bil pogled na projekcijo pred odrom zaradi polne dvorane obiskovalcev (žal) precej oviran. A nič ne de – videospot lahko pogledate spodaj.

Bolj ali manj takoj po premieri pa so fantje tudi stopili na oder. Začetek je precej obetal, saj poznavalci banda vemo, da je Marko Duplišak vokalist z res odlično prezenco in energijo, ki brez težav animira poslušalce in skrbi za njihovo vključenost, pa tudi bobni so bili odlični – Jure Grudnik še vedno ve, kako se stvari streže. Če se najprej osredotočim na glasbeni del koncerta, so fantje (mislim, da) v celoti predstavili zadnji izdelek Let the Dead Bury Their Dead, odigrali so tudi single Oj, Triglav, moj dom, zaključili pa so z (vsaj meni) najbolj znanim hitom Victorious. Ne rečem – koncert je bil odličen, fantje so uigrani, vsak ve, kaj dela, Marku je uspelo skakati po odru, čeprav je ta malo manjši, zvok bobnov je bil odličen. Pri zadnjem komadu je bilo sicer vse tako, kot mora biti, pred tem pa sem imela občutek, da se je njihov tonski mojster (ki naj bi jih sicer spremljal že vrsto let) še kar malo lovil. Pomembno dejstvo – fantje so iz postave dve kitari + bas kitara prešli na postavo treh kitar. Tri osemstrunske kitare, ki so po mojem poznavanju glasbe t. i. »down-tunane«. Saj veste, tisti »đga-đga« Meshuggah zvok. Ko se vprašaš, ali res potrebuješ bas kitaro. Pa očitno jo, saj jo imajo fantje poleg elektronike nasneto v matrici. Zaradi veliko nasičenosti pa je bilo v nekaterih trenutkih vse skupaj preprosto slišati dobesedno kot žaganje. Ponavljam – novi album je odličen, produkcija vrhunska. Fantje so napredovali, ostali sicer v svojih mejah, a stopili stopničko više. Morda je čas, da stopničko više stopi tudi njihov tonski mojster, saj je škoda, da produkcija z albuma ni slišana v živo v kvaliteti, ki si jo zasluži. Manj je več, morda?

Kljub morebitnemu grenkemu priokusu pa je bil vsaj zame dogodek v Max Klubu odličen. Za slovensko sceno je bil obisk presenetljivo dober in kot omenjeno je bilo praktično enako število ljudi v klubu med obema nastopoma. Vem, da so se nekatere ideje že rodile, pa vendar znova – Xskull8 in Inmate kot pripadniki »nežnejšega« metala na domačih tleh pašejo skupaj kot ata na mamo, zato se veselim njihovih prihajajočih sodelovanj. Do ponovnega snidenja!