V začetku meseca sem kot uvod v reportažo koncerta Exit Catacomb / L.S.D. / Necrotize zapisal, da že od nekdaj rad obiskujem koncerte v avstrijskem Gradcu. V glavnem je za to že od nekdaj bila odgovorna njegova bližina, a ker smo konec prejšnjega in na začetku tega tisočletja večinoma obiskovali koncerte v klubu Orpheum, pri katerem gre za večnamensko dvorano, ki se uporablja tudi kot gledališče, je tudi ta s svojo sodobno opremo in številnimi drugimi všečnostmi, s katerimi zadovoljuje povsem različne potrebe obiskovalcev koncertov, od nekdaj izžarevala nek določen čar.

Tako se ne smete čuditi, da se mi je kot eden najljubših koncertov v spominu ohranil nastop Satyricon in Khold leta 2003. Satyricon so bili takrat eden izmed največjih black metal bandov, tudi med tistimi, ki so snemali videospote – v tistem obdobju za komad Fuel for Hatred, ki je bil del takrat promoviranega albuma Volcano. Predskupina Khold pa je takrat predstavljala drugi album Phantom, s katerim se je band etabliral s svojstvenim pristopom k pisanju black metala. Na turneji sta bila samo ta dva banda oziroma vsaj v graškem Orpheumu sta nastopila samo ta dva, kar je za vse ljubitelje norveškega black metala pomenilo večer brez pristranskosti in dolgočasenja med neznanimi ali nepovezanimi bandi, hkrati pa se je ta koncert pri meni vpisal v zgodovino kot dogodek, ki se je najhitreje zaključil. Satyricon so zaključili že okoli pol enajstih.

Podobno ponovitev sem doživel minuli četrtek, le da so šli organizatorji tokrat še dlje oziroma naprej. Že več tednov vnaprej razprodani koncert Kanonenfieber in Mental Cruelty se je začel ob sedmih in zaključil ob desetih. Ker je bil koncert razprodan – ponavljam se, ker res ni samoumevno, da ekstremni metal band razproda Orpheum –, so bili vsi, ki so prišli pozno ali »ob uri« na kraj zločina, kaznovani po načelu »kdor zadnji pride, zadnji melje«. To je držalo tako za iskanje parkirišča, kajti parkirna hiša v neposredni bližini dvorane je bila nekaj deset minut pred koncertom polna, kot tudi za piva žejne, kajti eden od (menda) petih šankov je med premorom ostal brez piva. Wow! Zaloge pa niso pošle pri mizi z merchem, kajti oba banda sta bila tako zelo založena, da bi lahko oblekla celo osnovno šolo otrok. Hm, to bi bil verjetno prav lušten prizor, hehe!

V glavnem … Le nekaj minut pred začetkom sem uspel prihiteti v dvorano, pred katero je bilo toliko ljudi, da sem bil prepričan, da je noter vse prazno. »Joj, Dejan, pa kake tej ti 'maš!?« Seveda ni bilo prazno, prav vesel sem bil, da sem našel svoje mesto za dvema malo večjima možakarjema, ki sem jima gledal preko ramen. Na ta način sem imel neposreden pogled na oder, saj sicer ne bi imel nič od koncerta. Sem pač eden tistih obiskovalcev koncertov, ki ga moti, če nima vse pod nadzorom oziroma vidi vse naenkrat. Iz tega razloga tudi najraje stojim v sprednjih vrstah. Pozitivna plat tega je tudi vibriranje glasbe v trupu, kar naredi tisto pravo razliko med poslušanjem glasbe doma in v živo. Skratka … Mental Cruelty prihajajo iz Nemčije in igrajo simfonični deathcore, ki v mojih ušesih spominja na dve struji tega žanra. Po eni strani bi rekel, da so Mental Cruelty nemški odgovor na Lorna Shore, po drugi pa bi rekel, da so Mental Cruelty deathcore različica Dimmu Borgir. V pogovoru z bandom sem obe primerjavi dobil potrjeni in hkrati prejel namig, da so vsi člani osebno bolj naklonjeni black metalu in da zaradi tega v svoji glasbi niso tako zelo osredotočeni na kopičenje breakdownov, temveč te uporabljajo le za začasno začinjenje, kot neke vrste presekanje. In kot takšnega sem dejansko spoznal njihov še vedno aktualni album Zwielicht, ki bo letos dopolnil tri leta. Kako zelo je ta bandu pomemben, postane jasno, če na portalu setlist.fm preverite, koliko minutaže oziroma komadov mu trenutno namenja v živo.

No, hkrati je to odraz tega, da je band začel s slamming death metalom/deathcorom, ki mu danes ne posveča več pretirane pozornosti, lanski single Helheim pa nam pravi, da bodo Nemci še naprej pisali »black metal«. Ne glede na eno ali drugo, spregledati ne gre, kako zelo je band zrasel. Od banda, ki je na Tolminatorju igral okoli 14. ure, prvega predvozača za Cradle Of Filth in vse do velikega »opening acta« za Kanonenfieber na številnih razprodanih koncertih celotne turneje. Kakovost in izkušnje se bandu poznajo že na daleč, sploh pevec deluje na odru nadvse sproščeno, pri čemer se mi je izredno dopadlo, da sem mu lahko prisluhnil v njegovem naravnem habitatu (beri: nagovarjal nas je v maternem jeziku).

Zaradi bolezni so se Nemci na turnejo odpravili brez basista, a ga – roko na srce – sploh nisem pogrešal. Seveda bi tu in tam doprinesel kakšen groovy trenutek več, a glasba Mental Cruelty mi je od nekdaj zanimiva zaradi številnih melodičnih kitarskih linij in raznolikega vokala. Slednji ni plod enega možakarja, saj clean dele večinoma prevzame eden od kitaristov. A kdor zdaj misli, da je bil deathcore band povsem odveč ali morebiti celo publiki nezanimiv, se krepko moti. Po začetnem zadržanem spremljanju so se vratovi začeli gibati sem in tja, naprej in nazaj, razvil se je celo večkratni mosh pit, medtem ko pevčevi želji po circle pitu ali wall of death nista bili uslišani. Namesto tega je bil nagrajen z enim crowd surferjem, ki ga je z veseljem pozdravil pod odrom. Po dvojčku komadov Zwielicht in Symphony of a Dying Star, ki ju band tradicionalno zaigra za konec, je pevec skočil neposredno med publiko in se z dvignjeno pestjo prebil skozi celoten parter, skozi zadnja vrata in za vogal do mize z merchem, kjer se je nadaljevalo druženje za band.

Po slabi uri v dvorani se mi je od žeje kolcalo po pivu. Prvi šank, do katerega sva se z Ožbejem prebila, so nama zaprli pred nosom (beri zgoraj), drugod pa so bile vrste take, da naju je kar minilo. Odhod na hladen zrak je bil najin plan B, dovolj dolga pavza pa nama je omogočila dostop do piva pri drugem šanku. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje tako hitro popil pivo. Pogled na uro nama je veleval, da je čas, da greva nazaj dvorano. In nato spet hladen tuš (ampak samo metaforično, kajti bilo je še bolj nabito in vroče kot prej): kdor zadnji pride, sploh ne melje. Vstop v parter je bil mogoč samo kakšen meter, največ dva, nato pa človeški zid, ki je tu in tam ponujal kakšen omejen pogled na oder. »Kaj pa zdaj? Znajdi se, je rekel Tito!« In sem se. Sem že omenil, da ima Orpheum balkon in lože? Aha, nisem rabil, ker je itak bilo jasno, da sem predhodno govoril o tem, da gre za gledališčno dvorano? Odlično! Skratka, drugi del koncerta sem preživel eno nadstropje višje, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev oziroma izkušnjo.

Ko so stali Kanonenfieber na odru, so tega zasedli do zadnjega kotička. Nekaj podobnega sem pri metal bandih njihovega kova v Orpheumu do zdaj videl samo pri Amon Amarth in Cradle Of Filth – vsaj kolikor se spomnim. Oba omenjena banda postavita na oder veliko konstrukcijo, ki jo koristita v celoti. Manjšo izvedbo nečesa podobnega sem pred leti doživel med nastopom Watain v Kranju, v večji izvedbi pa pri vsakem koncertu Iron Maiden ali še večje pri Rammstein. Ko ravno omenjam slednje … Nedavno sva imela s sodelavcem Matejem debato o tem, zakaj so Kanonenfieber postali tako zelo veliki. Po tem, ko se mi je končno »usedel« aktualni album Die Urkatastrophe , sem spoznal, da so blackened death metal odgovor na Rammstein. Njihova glasba je relativno enostavna in neposredna ter poleg tega ravno dovolj melodična, da gre hitro v uho. K privlačnosti – sploh za nemško publiko, ki je tudi med prvimi sprejela Rammstein – nedvomno prispevajo tudi nemška besedila, ki jih pevec razločno podaja, tako da je sploh spremljanje refrenov izkušnja, ki se je z veseljem udeleži polovica ali celo kar cela dvorana. In kakšna so? Pa poglejmo:

 Links
 Links
 Links 2 3 4
 Links

Od kod je to že znano? Saj vas ne sprašujem zares, razumite to kot retorično vprašanje. Tako kot besedila je tudi tematika – ki pa k sreči ni seksualne narave – dovolj provokativna, da privlači. Predzadnji kamenček v mozaiku, ki dopolnjuje odrsko kuliso, so kostumi članov bandov, ki jih med nastopom večkrat zamenjajo. Kateri pa je zadnji kamenček? Bandova skeletna maskota. Ste vedeli, da ima svoje ime? Band mu je nadel ime Fritz – po mojem zelo primerno, bolj nemško skoraj ne gre. In tako je krog sklenjen, poslovni model »uspeh je odvisen od vložka« pa v celoti potrjen.

Kanonenfieber na odru pripovedujejo zgodbe. Zgodbe o ljudeh, o situacijah in o krajih, ki so tako ali drugače povezane s prvo svetovno vojno. Skozi 90 minut dolg nastop so nas Nemci popeljali od težkega življenja v bunkerju, nevarnega življenja v podmornici, daleč pod gladino morja, nam približali težaško delo kopanja zaščitnih jaškov, nam predstavili usodo posameznika, ki je v hladni vojni bil samo številka za kruto doseganje ciljev nekega blazneža in še in še in še. Vojna ni nič lepega ali privlačnega, a njeno tematiziranje ne rabi in sme biti omejeno samo na literaturo. Če glasbenikom uspe kakovostno in s pravo mero tenkočutnosti opozoriti na vse njene grozote, ne vidim razloga, da se to ne bi zgodilo. Seveda težko rečem, v kolikšni meri se je publika zavedala grozot, na katerih tematsko sloni glasba Kanonenfieber, tudi sam – seveda – nisem bil pretirano z mislimi pri tem, vsekakor pa so mi določene točke bandove koreografije in performansa dale misliti, kakšno srečo imamo trenutno vsi ljudje v našem kotičku sveta. Po dvojcu komadov Verdun in Ausblutungsschlacht, pri katerih gre dejansko za uvod prvega v drugega, je bilo predstave in pripovedi konec, po zasluženem aplavzu pa smo ponovno kot mravlje zbežali pred dvorano na svež zrak ali neposredno proti jeklenemu konjičku.