Kiss / Dirty Honey

Sicer sem potreboval nekaj časa, da sem se odločil za obisk tega koncerta, a na koncu me je ob vsesplošno bogati koncertni ponudbi vseeno premamila ideja o druženju s tako legendarnim bandom v neposredni bližini Slovenije. Za potovanje iz ene prestolnice v drugo sem se ponovno odločil izbrati družbo vedno zanesljivega partnerja Koncerti.net, kar se je tokrat predvsem zaradi (poletne dopustniške) gneče na mejnem prehodu, ki smo jo z avtobusom elegantno pustili za seboj, izkazalo kot izvrstna odločitev. Sicer pa je ekipa Koncerti.net minulo soboto že šestič odpeljala svoje goste na ogled koncerta slavnih Kiss, ki so izvedli nastop v do polovice napolnjeni zagrebški Areni (zgornji del tribun je bil povsem nezaseden, medtem ko tudi v parterju ni bilo pretirane gneče) ob podpori ameriških rockerjev Dirty Honey.

Dirty Honey so pripotovali v Zagreb neposredno iz Münchna, kjer so si en dan prej delili oder z enimi in edinimi Guns N’ Roses. Dirty Honey so očitno trenutno zelo vroča, četudi zelo mlada hard rock/blues rock zasedba iz Los Angelesa, ki je bila ustanovljena leta 2017. Razumljivo je torej, da se zasedba še ne more ozirati nazaj na dolgo ali bogato diskografijo. Ta trenutno obsega le samonaslovljen EP iz leta 2019 in prav tako samonaslovljen dolgometražni prvenec iz leta 2021, izdaji pa si kljub istemu imenu ne delita nobenih komadov. Tako smo torej v Zagrebu lahko slišali pesmi z obeh, pri čemer je bil nekoliko večji poudarek na dolgometražcu. Zaradi naslova in refrena mi je v spominu ostala pesem Gypsy, sicer pa sem si ob svojem prvem stiku zapomnil Dirty Honey kot zagnano rock zasedbo, ki v svoji glasbi združuje veliko že poznanih smeri in slogov na svojstven način. Zato tudi ne čudi, da ji je uspelo s singlom When I'm Gone brez podpore založbe priti na Billboardovo lestvico Mainstream Rock Songs.

Nekje po 45 minutah je minil nastop mladičev, premor pa je marsikdo izkoristil za nakup spominčka pri mizi z merchandisom. Tukaj se bom navezal na Aljaževe navedbe s koncertov Guns N’ Roses in Metallice v Pragi v zvezi s ceno majic. Sicer sem upal, da cene ne bodo spet vrtoglave, da se bodo ustavile tam nekje pri 30 evrih kot pri Metallici, a temu žal ni bilo tako. Kot tudi na koncertu od Iron Maiden konec maja so kratke majice ponovno krasili listki z napisi 300 kun, kar preračunano pomeni 41,10 evra. Naj vsak zase oceni, ali je ta cena normalna ali pretirana, sam se nisem odločil za nakup majice od Iron Maiden, medtem ko je majica od Kiss šla z menoj domov.

In zakaj takšna selekcija? V ozadju moje odločitve so igrale odločilno vlogo druge številke kot tiste na mojem bančnem računu, razlaga teh pa zna biti zanimiva tako za poznavalce kot nepoznavalce banda. Z aktualno svetovno turnejo z imenom End Of The Road naj bi Kiss po skoraj 50 letih delovanja (kar je kar desetkrat daljše obdobje kot pri predskupini Dirty Honey) zaključili z delovanjem. Ali je temu res tako, bo pokazala prihodnost, preteklost s številnimi poslovilnimi in reunion turnejami zagotovo priča o drugačni zgodbi.

Pa gremo malo nazaj v preteklost. Zasedbo Kiss so leta 1973 ustanovili ritem kitarist in pevec Paul Stanley (1952), basist in pevec Gene Simmons (1949), lead kitarist Ace Frehley (1951) in bobnar Peter Criss (1945). Slednja dva sta tekom bandovega delovanja zamenjala bobnar Eric Singer (1958) in lead kitarist in pevec Tommy Thayer (1960). Mislim, da so leta dovolj zgovorna, da ne potrebujejo dodatnih obrazložitev. Mi je pa v zvezi s Kiss v oko padlo še nekaj drugega. Band je v svoji bogati glasbeni karieri izdal 20 studijskih albumov in kar 60 singlov, medtem ko se z naštevanjem live in kompilacijskih albumov sploh ne bom mučil. In kaj je tukaj zanimivega? Zadnji sveži material iz hiše Kiss je danes star že 10 let. Toda koliko je sploh tistih, ki poznajo album Monster iz leta 2012, ki mu Kiss v okviru tokratne turneje niso namenili niti minute pozornosti?

Namesto tega se je band po lastnih besedah za turnejo End Of The Road, ki je na nekaterih majicah dobila še pripis »The Final Tour Ever«, posvetil starim, starejšim in najstarejšim komadom. Je to torej dejansko znak, da smo tokrat dobili zadnjo priložnost, da slišimo nekatere pesmi zadnjič v živo? Da slišimo Kiss zadnjič v živo sploh? Uradno se band na odru ni poslovil od nas. Ravno obratno, Paul Stanley je med svojimi nagovori celo izrekel, da se bo vrnil v Zagreb, kjer so Kiss tokrat nastopili prvič, če ga bodo tja ponovno povabili.

Ugibanja gor ali dol, gotovo je samo eno: band nam o nadaljevanju svojega delovanja ni dal nobenega pravega namiga, medtem ko me bo kratka majica za vedno spominjala na nepozaben spektakel, ki so ga priredili ti slavni Američani. Za nas so pripravili ognjeni šov, laserski šov, jezik Gena Simmonsa, ki deluje, kot da je z leti postal daljši, ognjemet, bruhanje ognja (Gene Simmons), konfete, balone, ki so »padali« s stropa, in odrsko tehniko, s pomočjo katere je bil band večkrat pod streho dvorane ali se preko zipline nad publiko zapeljal na sredino dvorane in nazaj (Paul Stanley). Na treh zaslonih pa smo hkrati lahko opazovali dogajanje na odru, medtem ko je glavni za hrbti zasedbe med drugim prikazoval tudi nekatere stare videoposnetke in fotografije iz zgodovine banda.

In da se še neposredno dotaknem glasbe, zaradi katere smo se sploh odpravili na koncert. Najbolj na udaru sta bila dva albuma, in sicer debitantski samonaslovljen album Kiss iz leta 1974 in album Destroyer iz leta 1976. S teh dveh albumov smo slišali kar vsega devet od dvajsetih zaigranih pesmi, med katerimi so se glasbeniki še predstavili kot solisti. Ker nad tovrstnim izkazovanjem instrumentalnih spretnosti nikoli nisem navdušen, sem bil vesel, da so bili ti kratki in dodatno popestreni z ognjemetom (Tommy Thayer je »streljal« s svojo kitaro), bljuvanjem krvi (kdo drug kot Gene Simmons) ali »kičasto« oziroma povsem za Kiss značilno uporabo lučk (Eric Singer). Na račun poudarka starejših in za nekatere morda manj znanih komadov je band seveda izpustil kakšen hit, zaradi česar recimo nismo slišali Crazy Crazy Nights ali Shandi, medtem ko se je God Gave Rock 'N' Roll To You II odvrtel, ko se je band že poslovil.

A mislim, da ni težko sklepati oziroma razumeti, zakaj ta slednja okoliščina celostno gledano nikakor ni mogla odtehtati, tako da so na koncu dvorano Arena zapuščali preštevilni zadovoljni in nasmejani obrazi.