Metal Klavnica LVIII: Snøgg / Deformed Cadaver / Einschlog

Nekam sem enostavno moral iti. Ob vsej obilici koncertov, ki so se ponujali minuli konec tedna, sem moral nekaj izbrati. Sicer sem se že tekom tedna odločil, da zaradi službe v petek zvečer ostanem doma, drugače bi verjetno skočil v Ljubljano na release party drugega albuma Heal The Unhealed progresivcev Seventh Station, ki so bili minuli konec tedna na mini turneji. Tako pa sem »moral« izbirati. Ponujali so se mi Sarcasm v Škofji Loki, Kamra v Kranju in Klavnica v Murski Soboti. No, ponujal se je še kak koncert več, toda ti trije so pri meni prišli v ožji izbor. Na koncu sem se odločil za Mursko Soboto deloma zato, ker mi je najbližje, kar v kombinaciji s slabim vremenom sploh ni bila slaba odločitev, deloma me je tja vleklo, ker že več kot leto dni nisem bil v MIKK-u, deloma pa sem imel z dvojcem Snøgg zaradi skrajšanega nastopa v Mostovni »odprte račune«, za katere sem želel, da se poravnajo.

V Murski Soboti so se kot prvi predstavili heavy rockerji Einschlog. Pri teh gre za zanimivo trojico, ki jo sestavljata dva starejša ljubitelja metala, ki davita kitarska vratova, in mladi hiperaktivni bobnar, ki mu je Einschlog že peti band po vrsti. Trio je nedavno izdal prvenec Guts & Glory, ki ga je v MIKK-u predstavil skorajda v celoti. Band je med predstavitvijo seveda skakal gor in dol po tracklisti, pri tem izpustil zadnjega s seznama, namesto tega pa zaigral novega, ki sliši na ime Already Dead. Ker sem minulo soboto v Murski Soboti prvič prišel v stik z Einschlog, vam na tem mestu seveda ne znam pojasniti, kako se novi komad razlikuje od drugih, znam pa povedati, da celostno Einschlog zvenijo prekleto rokersko. Zato tudi ne čudi, da obiskovalci pred njihovim nastopom kar niso in niso nehali kapljati v dvorano. Kot band z najštevilčnejšo publiko večera so poskrbeli za mično premikanje ženskih bokov, medtem ko so moški na njihovi strani zadržano opazovali dogajanje.

Slednji smo močneje prišli na svoj račun z drugim nastopajočim večera, in sicer z brutal death metal/grindcore trojico Deformed Cadaver. Ta je v osnovi enočlanska zasedba iz Nemčije, ki pa kot takšna seveda ne bi mogla nastopati. V živo na pomoč priskočita kitarista avstrijske goregrind zasedbe Vaginal Penetration of an Amelus with a Musty Carrot, ki je slovenski publiki že poznana. Na podlagi znanih obrazov iz drugih bandov sem pravilno predvideval, kakšna vrsta metala me čaka. Začelo se je brutalno, globok death metal growl se je hitro umaknil oziroma mešal s pig screamom, posneta ritem mašina s hitrostjo brzostrelke pa se je tudi kmalu mešala s polka ritmi. Medtem ko se je vokalist večkrat pomešal med publiko, da bi se ji pridružil v skromnem mosh- in/ali circlepitu, je na odru nastalo več prostora za občudovanje basistovega one-packa. Ta je oder namreč zavzel zgoraj brez, okrašen le z metuljčkom. Samo vprašanje je torej bilo, kdaj bo iz zvočnikov zazvenel disko-polka-štanc, ko pa je bil na oder povabljen še naš Herman, da s trojico odkruli Embryo Orgasm, pa je zabava pod odrom že dosegla enega od vrhuncev. Po nedolgem pregovarjanju smo dobili še »Zugabe!«, nakar je bilo brutalne goregrind veselice že tudi konec.

Za zaključek pa še black metal poslastica iz Velenja: Snøgg! Čeprav sem band gledal že petič letos, je dvojec tokrat prvič »upravičil« svoje ime, saj je nižine pokrival prvi sneg te zime. Na podlagi predhodnega pogovora z obema članoma banda sem točno vedel, kaj me čaka – ponovitev seta iz Nove Gorice z upanjem, da bo ta doživel svoj epilog oziroma zaključek v obliki komada Bogdan Voda. In tako je tudi bilo. Po v celoti zaigranem ploščku Chhinnamasta, pri katerem so bili izpuščeni atmosferični inserti, in še neizdanem komadu, je bil avtor tega besedila zaradi svoje »lojalnosti« nagrajen s posvetilom v obliki zadnjega komada. S ponosom in nasmeškom na obrazu je avtor teh besed nato z veseljem poskrbel za edini moshpit med nastopom Velenjčanov. Publika je bila tedaj sicer že dodobra razredčena, toda tisti, ki so se nekje med prvim in drugim komadom opogumili pristopiti bližje odru, so bili nad nalezljivimi black metal ritmi tako navdušeni, da se niso pomaknili z mesta. Zato: privoščite si omenjeni album, saj je vse kaj drugega kot eksperimentalno zahteven. Seveda ima poleg neposrednih in nalezljivih ritmov tudi svoje »težje« trenutke, a ti poskrbijo, da album na dolgi rok ne zvodeni. Resnično priporočam!