MetalDays 2023, 4. dan

Za ta dan pa je bilo podobno kot za drugi dan napovedano slabo vreme, dež s sunki vetra in vsem veseljem, ki je posledica našega razsipniškega in egoističnega življenjskega sloga. Sem vedel, da bo v tem tednu vsaj en tak dan, ko se bom zadnjo minuto moral ukvarjati z neumnimi službenimi zadevami, ki so zgolj same sebi namen. Pregovorno je moj najljubši dan v tednu četrtek, saj se mi je na mojem kratkem obisku na tem planetu ravno ob četrtkih zgodilo obilo dobrih stvari (in ne, nalašč ne grem v smer, v katero mislite). Torej, gnil sem za računalnikom, sestankoval, pisal e-pošto ter prodajal svojo pamet in inovativne ideje potencialnim skorumpiranim velikim farmacevtskim firmam v upanju, da me zasipajo s financami za znanstvene raziskave. Kost za zarotnike: imam idejo, kako kemijsko stabilizirati cepiva na osnovi mRNA (npr. COVID), da ne bi bilo potrebno skladiščenje na –70 °C, temveč kar na sobni temperaturi. Nekdo od tistih, ki vedo, kaj je v resnici za vso to farso, mi je kar naravnost povedal, da točno ve, da želi farmacevtska industrija preko hrane podtakniti COVID cepivo tistim 40 %, ki niso ovce. Moje sporočilo vsem razsvetljenim in nepokornim: če to drži, mi, PROSIM, povejte, kako kemijsko stabilizirati molekulo mRNA oziroma kar sami predlagajte iluminatskim barabam. To je zlati gral vseh farmacevtov že dolga leta. Če vam to uspe, vam bo brez težav uspelo razviti tudi tableto inzulina, da ne bo več potrebnih vsakodnevnih injekcij.

Služba oddelana, ploha je minila, gremo na zabavo! Ura je bila že pozna, skoraj štiri popoldne. Tast je komentiral, da so po televiziji v Velenju na tem festivalu bojda čudni, čudni ljudje in da je labodja družina pristala na kliniki. Z resnim obrazom sem odvrnil, ali se zaveda, da je njegova hčerka poročena z enim takim čudakom in da se po njegovih vnukinjah pretaka napol čudna kri. Pomislil sem: »To noč bom verjetno prespal v avtu.« Program tega dne, neodvisno od tega, kjer bi vedril ponoči:

Beach Stage/New Forces
11.30–11.50 OFFSCORE
12.10–12.30 TASTE OF PLAGUE
12.50–13.10 HORIZIS
13.30–13.50 VERSATILE
01.00–01.20 SKARABOLT
01.40–02.00 RAZVALINA

Main Stage A
13.30–14.00 HIPPOTRAKTOR
14.40–15.10 COBRA THE IMPALER
16.00–16.40 GRAPHIC NATURE
17.30–18.20 SKYEYE
19.20–20.20 DESTRUCTION
21.30–22.40 OBITUARY
23.50–01.00 KILLSWITCH ENGAGE

Main Stage B
14.05–14.35 STENGAH
15.15–15.55 HEI'AN
16.45–17.25 COLD SNAP
18.25–19.15 ARCHSPIRE
20.25–21.25 KEEP OF KALESSIN
22.45–23.45 SÓLSTAFIR

Fusion Stage
16.30–17.00 EXTREME SMOKE 57  
17.30–18.00 INSLOVENCY
18.30–19.00 SCARLEAN
19.30–20.10 HIEROPHANT
20.40–21.30 HIDEOUS DIVINITY
22.00–23.00 BLÖĐ

Cold Snap na MetalDays 2023
Kakšna sreča, da tega dne na poti v Velenje nisem vozil za tovornjakom. Ujel sem drugo polovico seta Cold Snap, ki so preigravali zanimivo, malenkost bolj možato verzijo nu metala. V lonec so vrgli vse vidne predstavnike zadnje komercialno uspešne in splošno popularne zvrsti metala, ki se je začuda vsi »pravi« metalci tako zelo sramujemo in jo zavračamo s »to je bila faza/bil(-a) sem mlad(-a)/to je bilo le prehodno obdobje na trše zvrsti«. Neumnost, nu metal je bil, če zanemarimo poznejše generacije klonov, ki so iskali le hiter zaslužek brez umetniške vsebine, zelo inovativna zvrst, saj je populariziral poleg fuzije hip hopa in metala še sedemstrunske kitare in nižje uglasitve. Marsikateri današnji glasbenik v ekstremnih bandih morda sploh ne bi obstajal, če ne bi bilo Korn in prijateljev. Iz spoštovanja do te glasbene zapuščine so Cold Snap zgradili svoj zvok. Na koncu pa sem že tisočič slišal: »Publiko prosim za eno sliko«. Se je način oglaševanja očitno spremenil in bandi iščejo validacijo po novem tudi v slikah s publiko po koncertih?

SkyEye na MetalDays 2023
Debatiram z nekim naključnim Francozom v polomljeni angleščini, ko v ozadju slišim Iron Maiden. Čakaj, to je vendar živa glasba! Vljudno odslovim sogovorca, ki je bil tako ali tako vidno opit ter se ozrem proti odru. Vau! Nisem pričakoval tako dobrega vokalnega poklona Bruceu Dickinsonu (Iron Maiden). Moderna doba, v kateri živim, mi je omogočila hitro preverjanje dejstev. Slovenci so, res? Očitno sem grdi raček metala: glasba mi pomeni vse na svetu in svoj vsakdan živim v tem duhu, a za sceno me BK ter ob prekomerni ponudbi glasbe nove bande odkrivam prek ustnega izročila, YouTuba ali Googlovih algoritmov ali obiskov koncertov. Vsaka scena je, po mojem mnenju in zgodovinskih dejstvih, vedno uničila glasbo (poglejte glam metal in grunge kot dva izmed najbolj vidnih primerov). Da ne kradem besed nastopu – nad izvedbo sem bil zelo pozitivno presenečen, všeč mi je bilo »kršenje pravil«, saj je band poleg zlatega standarda Marshall uporabljal tudi znamko kitarskih ojačevalcev Orange, značilno za bolj zadeto zvrst metala. Kitarist na moji desni me je s pomočjo jack kole spominjal na mladega Tommyja Iommija. Vreme jo je godlo, vsakih par minut sprememba s sonca v oblačnost na dež in nazaj. SkyEye toplo priporočam vsem navdušencem Iron Maiden.

Archspire na MetalDays 2023
»Z žalostjo sporočamo, da so bili Archspire primorani odpovedati nastop. Kot zadnjeminutno nadomestilo vam pošiljamo pet starajočih se luzerskih alkoholikov, ki se jim dela pleša«. »BUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!!!!« se je drl folk. Archspire govorijo moj jezik, čisto si predstavljam, da bi kot intro mojega fiktivnega banda, imenovanega Božjast ali Ščegetalec konjev, uporabil podoben intro. Veter je začel pihati in strahopetci smo se zatekli na varno. Luzerji, med katerimi je najsramotnejšo obliko pleše izkazoval ravno pevec, so pa kljubovali situaciji. »Gledate, kot da niste še nikoli videli Kanadčana?« je bil prvi nagovor z odra. Kako mi je všeč, če ljudje premorejo samorefleksijo, držijo svoj ego pod stopnjo inteligence in se znajo norčevati iz sebe. S tem pokažejo, da se ne jemljejo resno in se zavedajo svoje človeške narave, kar vzbudi skromnost in prijaznost. Še nikoli nisem spoznal arogantnega človeka, da bi se norčeval iz sebe. Tehnični death metal je nabijal s polno paro in nekako nimam tako širokega spektra besed, da bi opisal blast beate skozi set. Omembe vredne so morda še sledeče stvari: Prvič, mosh pit in pujskanje po blatu je spominjalo na reklamo za Rock Otočec (še pomnite, prijatelji?). Drugič, v blatnem mosh pitu je band ponudil igro twisterja, ustaljeno zaščitno znamko banda. In zadnjič: band se bojda na turneji izjemno dolgočasi, predvsem kitarist, ki nima dostopa do omrežja in ne more gledati pornografije. Zato je, citiram, posnel samega sebe, kako »serje in si video predvaja kontinuirno naprej in nazaj, da si ga lahko drka na posnetek, kako ga lasten drek fuka v rit«. Kakšna sreča, da sta moji ubogi punčki ostali doma in nista slišali teh izjemno neprimernih besed, ki jih nedvomno obsojam! Morda pa ima tast vendarle prav in je dobro, da me je vrgel iz hiše.

Destruction na MetalDays 2023
Ne morem verjeti, da bom v eni sezoni v živo videl kar tri od »velikih tektonskih štirih«, Kreator celo dvakrat v treh tednih, in sicer na festivalu Area 53 in na drugi dan MetalDays. Sodom, če šteje, sem poleg letošnjega Tolminatorja videl še na lanskem Kaltenbachu. Dež se je okrepil, a ker sem imel nepremočljive škornje in vojaško pelerino, sem se pogumno kot nemški tanki v Ukrajini podal čez lužno polje do prvih bojnih vrst. Kaj več se ne spomnim, saj sem odklopil možgane in se pozabaval ob vižah, še najbolj pri Nailed To The Fucking Cross. Na neki točki je nehalo deževati, indijanski ples circle pita je morda kratkoročno odgnal dež. Razmočeni mosh pit, prvi v dnevu po mojem najboljšem znanju. Čeprav so Destruction šele na tretjem mestu od Štirih Tektonskih, sem bil z izkušnjo več kot zadovoljen.

Keep of Kalessin na MetalDays 2023
Bistroumni koroški metalci so jim v gimnazijskih časih pravili »Keep of Kalašnikov«. Skromen kot vedno je band prikorakal na oder brez mask ali corpse painta – glasba pred sceno! Izjavili so, da so v Sloveniji nazadnje igrali na Metalcampu leta 2009, česar pa v lastni glavi nisem mogel preveriti, to je reeees že dolgo nazaj. Setlista je bila kombinacija novih in starih draguljev. Noč se je nezavedno spustila nad prizorišče in končno je black metal dobil temno atmosfero, za katero je bil ustvarjen. Pasalo mi je in noge me sploh niso srbele, da bi zapustil Kalašnikovo trdnjavo in šel pohajkovat do na primer Fusion Stagea. Mimogrede, Keep Of Kalessin so nedavno izdali Katharsis, dobra zadeva za vsakodnevno popestritev.

Hideous Divinity na MetalDays 2023
Malo italijanske ljubezni za premočene uboge pare. Od ljubezni je kar pokalo, saj je močan naliv popolnoma napolnil šotor in izpostavil bandovo glasbo širši množici, ob suhem vremenu bi verjetno viden prizor bil le mokre sanje banda. Namesto »pokažite mi circle pit« je bila želja pevca »pokažite mi malo ljubezni«. Mračnjaški orwelski intri tipa »na bližnjem vzhodu obsojenca na smrt pošljejo na neznano lokacijo, kjer nikoli ne ve, kdaj lahko pričakuje naboj v glavo od zadaj« so stopnjevali napetost pred uničujočimi blast beati in dvigali temperaturo v šotoru. Brutalen italijanski death metal, zelo všečen mojim ušesom, me je navdajal z navdušenjem v pričakovanju kmalu nastopajočih Obituary.  

Obituary na MetalDays 2023
Zombi strici! Band je postal ljubljenec mojih hčera z dvema prisrčnima videospotoma za Ten Thousand Ways to Die in Violence. Kako sta si želeli osebno na koncert, da bi se na lastne oči prepričali, ali se na koncertu Obituary res dogaja podobno kot v videospotih. Žal je očka tokrat sameval, kar je imelo, priznam, svoje prednosti. Obituary imajo v mojem črnem srčku posebno mesto, za kar je vokal Johna Tardyja, ki spominja na krik pogube bajeslovnega bitja, ki se mu po angleško reče »banshee«, poleg lastnega butičnega kitarskega zvoka poglavitni razlog za to. Dolgo, dolgo jih nisem imel čast poslušati v živo, Innsbruck je svetlobna leta za mano. Osem let bliže rutinskemu zdravniškemu pregledu prostate spet stojim pred odrom in poslušam znane krike agonije izdajstva. Ampak, začela se je huda ura! Roadiji so prekrili ozvočenje in glasbeno opremo s ponjavami, tako je ulilo. Sreča, da se gre za Main Stage A, sicer bi lahko že spakiral in šel domov. Nervozno sem z varnega VIP preserantskega območja gledal na oder – še tri minute do nastopa, bodo le odgrnili opremo? Nervozno sem gledal na uro in na mojo srečo so organizatorji nastopu minuto pred začetkom resda prižgali zeleno luč. Ampak kako je deževalo! Ne bi bilo bolje igrati se metalskega plemstva in pozersko vedriti pod streho? Nikoli in nikdar! Če se mi kdaj to zgodi, se uradno izpišem iz metala, saj je to v nasprotju z njegovim bistvom. Oblekel sem pelerino in škornje, pod dodatno vetrovko skril nahrbtnik z računalnikom in akcija v prvo vrsto. Začelo se je z Redneck Stomp, band se je zadrževal na notranji polovici odra, ki še ni bil razmočen. Komadi so se zlivali eden v drugega in prav to nečloveško neurje je dalo nastopu poseben pečat, ki se ga bom spominjal do smrti. Hudiča, bilo je tako nepozabno, da sem sklenil, da naj bo ta izkušnja zapisana v moji osmrtnici. Z daljšanjem minutaže se je večala tudi stopnja moje premočenosti, v circle pit nisem upal izključno zaradi opreme, ki sem jo nosil v nahrbtniku. Sicer je bilo smešno, kako previdno in razmočenim razmeram primerno so z upočasnjenim tempom rajali ljudje. Weaponize Hate je dovršil nastop, slišati pa je bilo tudi dosti novih pesmi z aktualnega ploščka Dying Of Everything. Verz drugega komada s tega albuma »right mindset, wrong time« ne bi mogel bolje opisati tega koncerta.

Blöđ na MetalDays 2023
Bil sem tako premočen, da dejanskemu stanju ne odtehta niti »od glave do pet«. Naivno sem se zanesel na gumijaste škornje in pelerino skoraj vojaške kakovosti, a popolnoma zanemaril majhen košček hlač, ki je kukal izza vodoodporne plasti. Kapilarna sila je hinavsko potiskala vodo iz tega premočenega spodnjega dela hlač proti mednožju, a ga na tej točki še ni dosegla. Tudi če ne, vreme je zmagalo, zeblo me je kot psa in v škornjih so moje noge plavale v plasti vode. A nahrbtnik z vsebino je ostal suh. Prvoten načrt je bil, da grem v gorek šotor, kjer je sicer kakovost zraka ponovno padla, a se bom lahko pogrel. Ob tej priliki sem še prisluhnil črni maši, ki so jo brali doom-sludgerji Blöđ (=kri). Na odru žrtvovanja je bila čarovnica, ki je z ritualnimi gibi telesa, kot bi želela uročiti ljudi, migala počasi in držala obe roki široko razprti kot duhovnica ali svečenica. Urok je deloval name dovolj dolgo, da sem obstal na mestu in odplaval v metafiziko, dokler nisem začutil krika bolečine svojega mednožja. OK, z zdravjem ni šale, čas za odraslo odločitev in pobeg.

Zavoljo lastnega zdravja, ker res nimam časa in energije zboleti v najslabšem primeru za pljučnico, sem se napol jezen napol razočaran spravil domov. Na poti do avta je vsak korak v škornjih naredil zvok pljuskajoče vode. Zamudil sem, vsaj kar se glavnih akterjev tiče, Sólstafir in Killswitch Engage. Sicer sem drugi dan prebral, da so oboji zaradi okrepljenih padavin morali prilagoditi nastope. Lahko bi sicer tvegal še dve uri življenja in ostal moker in premražen na dogodku, a v življenju je velikokrat vredno sklepati kompromise in je najpogumnejša stvar to, da ne trmasto vztrajaš v napaki, ampak priznaš poraz in se iz tega nekaj novega naučiš. Ko sem to pisal iz retrospektive, zdrav in poln energije na apokaliptični petek, ki je utopil poleg MetalDays še celotno Slovenijo, vidim, da sem sprejel pravo odločitev. Si predstavljate: v avtu tik pred odhodom domov sem imel idejo, da bi se načrtno napil, da kompenziram mraz in mokro telo, prespim v avtu na parkirišču festivala in naslednji dan, na zadnji dan MetalDays, enostavno nadaljujem akcijo? Primus bi me pohvalili z besedami Mama Didn't Raise No Fool.

Drugi dan se je zgodilo najhujše: povodenj je odplaknila zadnji dan festivala, zato ne bo reportaže o petku, razen če bralce zanima, kako sem ujet v hiši s tastom in taščo prekuhaval vodo in ob zaprtju vodovoda na WC-ju splakoval drek z vedrom deževnice.