Nile / Krisiun / In Element

Za tole death metal poslastico je bil Ljubljani oziroma Sloveniji dodeljen prime time termin, se pravi sobota zvečer. Temu primerno sem pričakoval in tudi dočakal kar nabit Orto Bar, do znamenitega pokanja po šivih dejansko ni dosti manjkalo. Zato me tudi po eni strani nekoliko žalosti, da sta se glavna nastopajoča odločila, da svoj set skrajšata. Vsak za en komad. Zakaj točno je do tega prišlo oziroma zakaj so Krisiun in Nile v primerjavi z drugimi mesti v Ljubljani zaigrali skrajšan koncert, ne vem in naših Dihurčkov s tem tudi nisem nadlegoval. Da bi lahko bil razlog za to pravočasni konec koncerta do 23. ure zvečer, me ne prepriča, konec koncev je po eni strani bil prvi nastopajoči odpovedan, Wrath Of The Nebula so odpadli zaradi bolezni, po drugi strani pa so Nile nastop končali le nekaj minut po pol enajsti. Upam, da ni šlo za načelo »manj denarja, manj muzike«.

Ampak naj vam ta moja misel ne pokvari pozitivnega spomina na sobotni večer. Tudi meni ga ni in ne bo, sem pa vseeno čutil potrebo, da jo delim z vami. Pod črto smo bili namreč deležni res dobrega koncerta treh zasedb, ki se mi bo zelo pozitivno vpisal v dolgotrajni spomin. In ja, s tem imam v mislih tudi prve nastopajoče In Element, čeprav sem si predhodno kljub nepoznavanju njihove glasbe želel, da bi se večer začel neposredno s Krisiun. Najmanj, kar sem v soboto pričakoval, so bili clean vokali, ki nam jih je serviral pevec od In Element. V kombinaciji s kričanjem in melodičnim death metalom/metalcorom zelo spominjajo na velikane Slipknot, uporaba mask skozi celoten večer, tudi po koncertu pri šanku, pa sporoča, da Argentinci z že kar petimi albumi med prtljago dejansko želijo ustvariti podoben imidž. In Element so imeli na voljo kratek set okoli 25 minut, ki so ga izkoristili za predstavitev petih komadov in nekaj »govorov«. Že dolgo nisem slišal, da bi frontman med komadi toliko govoril, namesto da bi band poskusil vsako minuto izkoristiti za predstavitev svojih viž. Zanimivo. Kakor je bila zanima priredba In the Air 2nite, ki po pevčevih besedah ni priredba, čeprav je odpet refren jasno napisal Phil Collins.

Po prvem premoru sem nekaj minut pred napovedano uro pri šanku zaslišal orientalske melodije. Moja prva misel je bila: »So Krisiun in Nile zamenjali mesta?« Ne, niso. Šlo je za intro Dawn Sun Carnage z aktualnega albuma Mortem Solis, ki mu je takoj sledil Kings of Killing z albuma Apocalyptic Revelation iz leta 1998. Ko je band s tem komadom rušil vse pred seboj, sem se že uspel prebiti skozi začetno gnečo pred in poleg mize tonskega mojstra pred oder, kjer smo lahko bolje dihali. Dejansko je bilo v prvih vrstah dokaj mirno in sproščeno vse do komada Vengeance's Revelation z že omenjenega drugega albuma, ko je Alex »zaprosil« za mosh pit. In ga tudi takoj dobil. Od takrat dalje je publika burno reagirala na starejše in divje komade, z norenjem pa se je zahvalila tudi za komad Serpent Messiah z aktualnega ploščka. Po drugi strani pa se Alex ni pozabil ničkolikokrat zahvaliti tudi nam, saj »There is no show when you guys don't show up!« Le Alexov »srček« na koncu nastopa je bil malo preveč. In kateri komad mi je manjkal? Combustion Inferno z meni najljubšega albuma Southern Storm. Je pa zato zaključni Hatred Inherit pasal še bolj kot ata na mamo.

Setlista Krisiun: Kings of Killing, Swords Into Flesh, Scourge of the Enthroned, Descending Abomination, Vengeance's Revelation, Necronomical, Apocalyptic Victory, Serpent Messiah, Hatred Inherit.

Potem pa dolg premor. 40 minut čakanja do naslednjega orientalskega intra. V tretje pa se ni več dalo tako enostavno prebiti do odra, zaradi česar sem prvo polovico nastopa spremljal z vrha klančine, utesnjen kot sardelica v konzervi. Odlični komadi, kot so Sacrifice Unto Sebek, Defiling the Gates of Ishtar in Kafir! z nadvse spevnim refrenom »There is no God but God« so spolzeli mimo mene kot riba iz rok, ko jo potegneš s palico iz vode in se z zadnjimi močmi na zraku bori za življenje. Malo sem še vztrajal na tem mestu, kjer je bil zvok pretih in je bilo miganje omejeno na desetcentimetrsko premikanje glave naprej in nazaj, nakar sem obupal in se po obisku stranišča namestil nekje bolj zadaj v dvorani. Tam je bilo še slabše. Več kot očitno sem ugotovil, da me mora za tisto pravo uživanje na koncertu masivnost zvoka zaobjeti z vseh strani, kar sem lahko doživel samo neposredno pod odrom. Tam, kjer je bilo bolj ali manj od vsega začetka nastopa Nile dogajanje v gibanju. In tja me je potegnil komad Lashed to the Slave Stick, za katerega nisem želel, da mi ga pokvari statična izkušnja »v ozadju«. Ko se mi je do sredine dotičnega komada uspelo prebiti pred oder, je spet bilo vse na svojem mestu. Navdušenje nad boljšim zvokom in boljšim pogledom na oder mi je takoj dvignilo razpoloženje, ki mi ga ni pokvaril niti izpuščen naslovni komad najljubšega albuma Annihilation Of The Wicked.

Setlista Nile: Sacrifice Unto Sebek, Defiling the Gates of Ishtar, Kafir!, Call to Destruction, Long Shadows of Dread, In the Name of Amun, Lashed to the Slave Stick, The Howling of the Jinn, Vile Nilotic Rites, Sarcophagus + 4th Arra of Dagon, Black Seeds of Vengeance.

Kdor je torej v soboto stal nekoliko dlje od odra, zagotovo ni doživel vsega opisanega. To je pač slabost ozke in podolgovate velike dvorane Orto bara. Po drugi strani pa mi je italijanski obiskovalec koncerta, ki si je isto karavano dan prej ogledal v Italiji, v kratkem pogovoru znal povedati, da je bil ljubljanski koncert sicer manjši in intimnejši, a z vidika vzdušja boljši. Njegove besede lahko torej potrdim, hkrati pa povem, da je ta koncert v meni ponovno dvignil motivacijo do poslušanja obeh zasedb. Kar pa je tako ali tako največ, kar lahko človek odnese s koncerta domov.