Edina konstanta je sprememba.

Dotični rek popolnoma velja za domačo ekstremno metal zasedbo Noctiferia, ki je v dobrih 30 letih pod vodstvom kitarista Igorja Nardina in basista Uroša Lipovca izdala sedem albumov, pri tem pa znotraj ekstremnejših spektrov metal glasbe pokazala, kaj pomeni slediti lastni volji in nenehno prestopati meje žanra. Od blackmetalskega prvenca Baptism at Savica Fall prek death/blackmetalsko obarvane plošče Per Aspera, ki jih je res lansirala v svet, in čez precej izstopajočo, domala gotičarsko Slovensko Morbido so Noctiferia, kot sem že zapisal, vedno iskali nove načine izražanja in pri tem pokazali, da so vedno v koraku s časom. Morda tudi preveč, saj jim je marsikdo očital, da niso toliko v koraku s časom, kot so morda sledili trendom. Vseeno je videti in slišati, da so svoj pravi izraz nekako našli z albumom Death Culture, katerega zvok se je prenašal naprej, seveda z manjšimi spremembami, v album Pax. Vmes so seveda še enkrat popolnoma presenetili z akustičnimi interpretacijami svojih del, ki so izšle v obliki albuma Transnatura, nazadnje pa so – pred petimi leti – izdali še svoje interpretacije pesmi kultnih Laibach (album Reforma – Tribute to Laibach), katerih modus operandi je prav tako konstantno spreminjanje in katerih vpliv na Noctiferio je več kot nesporen.

Zakaj je bil torej potreben uvod, ki je v bistvu hiter, splošen in morda celo površen pregled njihove diskografije? Ker je treba opozoriti, da gre za band, ki je (brez pavze) na sceni že dobrih 30 let, ki je Slovenijo tudi precej spromoviral v metalskem svetu in ki je konec koncev tista entiteta, ki kljub temu da občasno utihne, s svojo zloveščo prisotnostjo vedno da vedeti, da je ni moč odpisati tako zlahka.

Kot so nekoč zapisali Slipknot: You cannot kill what you did not create.

Noctiferia so torej po daljšem obdobju tišine ponovno udarili na plano in to v ljubljanskem Orto Baru. Tik pred koncertom je basist Uroš v svoji realistični in rahlo cinični maniri potarnal o izboru datuma – na 18. april sta se v bližnji okolici (v Menzi pri koritu na Metelkovi in Loškem pubu) odvila še dva metal dogodka, kar je seveda botrovalo malce manjšem obisku Noctiferiinega koncerta –, a kot vidimo, se temu na tako majhni površini, kot je Slovenija, pač ne moremo izogniti. Možje se lahko pač tolažijo, da so na koncert res prišli the true ones, če že ne najdem boljšega klišeja.

Vsekakor je Orto Bar gostil kar lepo število radovednih duš in zvestih oboževalcev, ki smo prišli preverit, kako zveni Noctiferia ne samo po dolgem času, temveč tudi z novo postavo. Zasedbo je namreč, kot veste, zapustil pevec Gianni Poposki, na njegovo mesto pa je stopil razmeroma neznan mladenič Miloš Mihajlović iz Once Was Never, ki se je svetu na kratko predstavil v Noctiferiinem reelu, s katerim so oglaševali koncert v Ortu, bobnarja Urbana Krča pa je nasledil David Bordon, ki ga poznamo po razturanju v Malorshigi in Space Unicorn On Fire.

Po krajšem čakanju – koncert je namreč bil napovedan ob 20.30, a se je začel slabih 30 minut pozneje – je pred ogromnim bobnarskim setom, ki je stal pred še večjim bannerjem, v soju ravno dovolj prižganih reflektorjev oder zasedel od leve proti desni kolektiv Igor – Miloš – Uroš – Andrej, pred tem pa je za bobne sedel še David. Zaslišal se je intro, ki ga poznamo z albuma Reforma, Barbarians Are Coming, nato pa so Noctiferia z vso močjo udarili v živelj pred odrom.

Kakšen zvok!

Ne vem, kako je zvenelo tistim čisto spredaj, a tistim, ki smo stali malo bolj zadaj in imeli čepke (pa ne tiste Loop, temveč bolj klasične industrijske), je bilo takoj jasno, da Noctiferia presegajo meje rušilnosti. Ne vem, ali so odgovorne več-kot-6-strunske kitare ali pa bas oz. bobnarski set tankovskega videza, ampak zvok je udaril z vso silo direkt v trup. OK, takoj moram priznati, da Noctiferia niso izgubili na moči, a so to plačali s slabšo zvočno sliko – kar nekaj časa je trajalo, da sem prepoznal najprej pesem Su Maha Ghora, nato pa Rudra the Roarer. Riffi plošče Pax so se malce izgubili v požrešnosti baskitare (to se je dalo presoditi po tem, da je ob mirovanju basa slika bila jasna, nato pa se je vključil bas in je šlo vse v kaos), bolj moteč pa je bil snare boben, ki je sprva v zvočni sliki zvenel kot nekakšen kartonast bobenček, medtem ko se je natriggan bas boben soočal s krizo identitete, saj ni vedel, ali je bas boben ali pa pisalni stroj Olimpija.

No, vsaj bobnarska slika se je kasneje izboljšala, sprijaznil pa sem se, da bo na zvok na moji poziciji vplivala rušilna bas kitara.

»Noctiferiina nepredvidljivost ponovno napada,« sem se pošalil in končno začel uživati v nastopu. Osredotočil sem se na setlisto, ki mi jo je po koncertu zavoljo točnosti podatkov posredoval Igor. Zanimivo je bilo to, da so udarili v retrogradni maniri – začeli so z Reformo, končali pa s Per Aspero (pri miru so pustili le prvenec, ki pa smo ga, če se ne motim, itak imeli možnost slišati v celoti v Gala Hali pred kakšnimi 10 leti).

Komadi z albuma Pax, ki so prevladovali v setu, so se lepo prepletali s priredbami Laibach, na moje veselje pa niso spustili nekaterih komadov z vrhunskega Death Culture. S Slovenske Morbide smo tik pred koncem dobili Maro, medtem ko so se v obliki bisa dotaknili še albuma Per Aspera s hitom Fond of Lies, katerega videospot smo v začetku 21. stoletja gledali domala nonstop. Največji odziv je imel, po mojem mnenju seveda, komad, ki se  – ironično! – norčuje iz masovnega potrošništva, Gaga People, headbang pa je bil obvezen pri Demoncracy (še tisti intro smo citirali na pamet: »Power corrupts! And absolute power corrupts absolutely!« – hm, kako prikladno za Slovenijo danes …) ter Slavedriver.

Odziv prisotnega življa je bil pozitiven – navdušenje se je prelivalo v velikih količinah, a predvsem med ljudmi pod odrom. Na odru je čustva bilo težko razbrati – malo zaradi izbire osvetlitve, pri kateri so vseeno prednjačili precej bolj mračni toni, po drugi strani pa Noctiferia nikoli niso bili band, pri katerem bi na odru prevladovali nasmehi. Igor in Uroš padeta v svoj svet, sploh Uroš je ves čas zakrit s svojo danes nič kaj manjšo grivo, ki ves čas konkurira še tako zahtevnim ventilatorjem, ob strani pa Andrej premika vratne mišice v ritmih, ki jih je diktiral na trenutke rahlo izgubljeni David.

Na tej točki je treba izpostaviti, da je Noctiferia anno 2026 kolektiv zelo sposobnih mladih in nekaj manj mladih ljudi, se pa mora ta kolektiv še uskladiti oz. se bolje rečeno začutiti na odru. Z natančnim opazovanjem si videl, da imajo na trenutke težave z medsebojno komunikacijo, postavitev članov na precej zasedenem odru Orta pa še ni do pike izdelana, tako da so si na trenutke rahlo skakali v osebni prostor. Prav tako se ni lahko navaditi na Miloša, katerega vodstvene sposobnosti šele prihajajo do izraza. Malce nerodna komunikacija v meni drugače čudoviti primorščini je jemala moč tako masivno zvenečemu bandu, a treba se je zavedati, da na odru pač ni več Gianni, čigar vodstvene sposobnosti so od samega začetka bile nekaj stopničk višje. Tudi David za razliko od svojih bobnarskih predhodnikov ni še čisto doma v Noctiferiinem materialu, tako da je deloval rahlo manj ubijalsko kot v Malorshigi in Space Unicorn On Fire, a čas bo pokazal, da je Noctieria 3.0, še kako sila, s katero se ni moč zajebavati.

Bralec in bralka sta morda do te točke dobila napačen vtis, da smo bili priča porazu namesto triumfu, a sploh ni tako. Bili smo bolj priča boleči metamorfozi na odru, ki pa, kot pravijo tako pravljice kot tudi znanost, vedno vodi v rojstvo nečesa lepega.

Edina konstanta je pač sprememba. In bolečina prinaša moč.
Ta moč na srečo ni absolutna, zato Noctiferia ne podleže korupciji.

Če se torej ozremo k pozitivnim točkam, ki so prevladovale nad lapsusi: band je brez izgube moči ali intenzitete peljal poslušalce in poslušalke skozi dobrih 19 pesmi (in nekaj introv), novi vokalist Miloš ima izjemno dober growl, zelo sposoben pa je tudi s clean vokali in kriki (dodaten plus dobi za pričesko!), bobnar David pa večinoma zelo dobro interpretira to, kar so pred njim ustvarjali Robert Steblovnik, Matthias Gergeta, Luka Čadež in Urban Krč. Igor in Uroš znata tudi v spanju igrati Noctiferiin material, prisotnost novih ljudi pa ju vsaj na prvi pogled ni pretirano vznemirila, četudi kdaj ni šlo vse po načrtih.

Aja – čeprav tega nisem prepoznal, mi je Igor pozneje dal vedeti, da so odigrali tri nove pesmi (Aeon Shift, Decoronation ter Paradox Redux), tako da smo spet bili priča nečemu zgodovinskemu – prej smo jih slišali kot vi, ha!

Torej, če sklenem: Noctiferia je spet potrdila, da je preživela ponovno rojstvo in da definitivno ni za odpis. Vem, klišejsko slab zaključek, a kaj drugega ni moč reči. Vsekakor jih pojdite pogledat v živo, kadar bo le možnost.

Govoril sem.

Setlista Noctiferia: Barbarians Are Coming, Now You Will Pay, No History, Su Maha Ghora, Rudra the Roarer, Premonition, Terror, Falsifier, Wetiko, I Am You, Aeon Shift, Decoronation, Paradox Redux, Eurovision, Smrt za smrt, Sleeper Is Awake, Gaga People, Demoncracy, Slavedriver, Mara, Fond of Lies.