Že pred časom sem se ob uvodnih besedah poslužil prefinjene zvijače in si za lažji tok pisanja pomagal z mislijo z našega foruma. Čeravno tokrat težav ob iskanju besed tokrat ni bilo, mi je pa v glavi ostala zanimiva misel, ki jo je na forumu izrekel starešina paranoidovske forumske kulture, Frogi: »Vidmo! Sm zamudil kr neki heavy metal spektaklov v bližini, tko da zdele pred nosom pa ne smem.«

Če vas je zgornji zapis zdaj mogoče nekoliko zmotil, naj vam podam še obrazložitev navržene teze. Novembra lani je ljubljansko Cvetličarno zavzel heavy metal duh brez primere. Zgodil se je namreč spektakel, krivci katerega so bili domači heavy metal veljaki SkyEye, in marsikdo, med drugim očitno tudi naš forumaš, je takratni dogodek iz takšnih ali drugačnih razlogov izpustil in kasneje zaradi pripovedovanj ali prebiranja naše reportaže obžaloval takratno odločitev.

Na srečo je novo leto vsem ljubiteljem težkih kovinskih zvokov postreglo z novo poslastico, le da tokrat v nekoliko manjšem formatu in na drugi lokaciji. Tako sem se petek pozno popoldan odpravil v kranjski TrainStation, kamor so me v goste vabili hrvaški Flesh ter seveda neutrudni SkyEye. Priznam, da so mi koncerti z manj nastopajočimi, seveda če ne gre za festivalsko naravnanost, zadnjih nekaj let bolj pri srcu. Tako te predskupina ali dve ravno prav ogrejeta za poslastico večera, ključni faktor pa je seveda tudi to, da se lahko od doma odpraviš nekoliko kasneje in je nato tudi pot domov znosnejša. Petkov večer v Kranju se je tako spogledoval s tole časovnico:

20.30 vrata
21.00 Flesh
22.15 SkyEye


Ob prihodu v dvorano so na odru potekale še zadnje tonske uskladitve, tako sem čas do nastopa predvozačev izkoristil za klepet z našim fotografom ter zvarek rujne kapljice. Dvorana je bila na tej točki še bolj neobljudena, a nekako sem upanje vseeno polagal na kranjsko metal gardo, ki se domačih metal večerov kar vestno udeležuje. Z nekajminutno zamudo je nato oder kranjskega TrainStationa zasedel zagrebški heavy metal trojec Flesh. Zasedba je uradno aktivna od leta 2013, a je pod imenom Full Throttle delovala že od 2004. Za sabo ima istoimenski prvenec iz leta 2014, tako da bandu odri nikakor niso tuji. Tokrat sem pred obiskom koncerta faktorju sreče obrnil hrbet in nisem ničesar prepustil naključju ter vrline Hrvatov že prej potipal in to, kar ponujajo zvočni zapisi, band tudi v živo prinese na oder.

Čeprav se je Kranj ta večer šele dobro prebujal in je v dvorano le počasi kapljalo več in več obiskovalcev, so Flesh začeli udarno in s svojim mid-tempo heavy metalom kaj hitro dvignili temperaturo na pravo višino. Kitarske pasaže izpod prstov Mateja so zvenele magično, in če je za heavy metal značilen »kitarski dvoboj« dveh protagonistov, se pri Flash »manjkajoča« ena kitara dejansko niti malo ne pozna. Ker je od izida edinega dolgometražca banda že sedaj več kot deset let, je bilo vsekakor pričakovati, da nam bo band postregel tudi z nekaterimi novitetami. Tako so že s Signs of Danger in Beasts of Metal že na začetku predstavili smernico, kam se bo v prihodnje obračal zvok Hrvatov. Seveda nam je band postregel tudi komade s prvenca in tako lepo zapolnil uro dolg nastop. Žal pa ni šlo vse kot po maslu in je moral basist in vokalist Roko že kar hitro poseči po rezervni bas kitari, a ta pripetljaj nikakor ni vplival na vzdušje tako na odru kot pod njim. Za to je v veliki meri poskrbel že v uvodu omenjeni forumaš, ki je bil očitno žejen metala ter se podal v prvo vrsto in vihtel grivo, kot se za takšen večer spodobi.

Flesh so me presenetili s polnostjo zvoka, razgibanimi riffi kljub nekoliko počasnejšemu tempu, piko na i pa je dodal vokal, ki je prekleto spominjal na Zaka Stevensa, kar tudi ni nekaj samoumevnega. V dobro uro dolgem nastopu so mi v spominu najbolj ostali Opus, ki je, kot samo ime pove, pravi opus in se poigrava z najrazličnejšimi vplivi heavy metala, Pirate Song z navihanostjo ter sleazy zaključni komad Easy Rideth – Heavy Striker, ki je takrat že bolj številčno publiko podžgal do konca.


Po nekoliko daljšem premoru in temu primernem zamujanju glede na časovnico, kar je večina obiskovalcev izkoristila za odhod do mize z merchem ali navlažitve grla za glavne akterje večera, se je s približno 15-minutno zamudo začelo zares. Iz ozvočenja se je zaslišal intro in publika se je tokrat že ob samem začetku premaknila le nekoliko bliže odru ter nestrpno čakala na uvodne stihe iz hiše SkyEye. Kot vedno so SkyEye začeli udarno in z energijo, ki kar kipi iz vseh članov banda, pri čemer pa Janu tu nihče ne seže do kolen. Za ta dodatni vir energije vsekakor poskrbita že uvodna komada zadnje izdaje New Horizons The Descenders ter Fight! in se nato z Digital God le še stopnjuje.

Kako utečena mašinerija so SkyEye, priča njihova dodelana setlista, ki iz komadov z neposrednimi in hitrimi riffi ravno prav prehaja v komade s kompleksnejšimi strukturami epskih razsežnosti. Za to poskrbita Brothers Under the Same Sun in Tsunami, ki kljub zavidljivi dolžini in počasnejšim pasažam nikakor ne zamorita vzdušja, saj je glasbena podlaga tako mogočna, da ti preprosto ne pusti dihati. Jan tudi pri teh skladbah ne obstoji in ga tudi nekoliko manjši oder ne odvrne od tega, da je en trenutek na monitorjih, naslednji trenutek pa se že skriva za bobnarjem, v hipu pa že ponagaja kitaristoma. Publiki tako ni preostalo drugega, kot da upošteva navodila z odra in sodeluje s skandiranjem ter petjem znanih delov komadov, ki jih pri SkyEye ne manjka. Kot že rečeno, je bil tokratni koncert do neke mere za vse, ki so izpustili ljubljanski spektakel in je bila temu primerno tudi setlista do potankosti enaka.

Tokrat si odra s SkyEye žal niso delili vsi takratni gosti, je pa bil ta koncert za vse zbrane pod odrom veliko intimnejši in čustveno mogočnejši. Nad izbrano setlisto sem bil sam še posebej navdušen, saj je to pomenilo, da bodo SkyEye znova odigrali meni najbolj epski komad z njihove palete epov. 1917 je preprosto komad, ki ima vse, kar si ljubitelj tega žanra poželi, in čeprav tokrat brez klaviatur in končnega razpleta s citatom Soči, je band komadu dal točno to, kar si zasluži. Upam, da komad ostane stalnica na setlisti tudi v prihodnje. Tako kot 1917 pa na setlisti nikakor ne sme manjkati himna In the Name of SkyEye, ki dokončno pokosi vse pod sabo in za zaključek poskrbi za pravo pravcato heavy metal ekstravaganco.

Setlista SkyEye: Intro, The Descenders, Fight!, Digital God, Book of Life, Brothers Under the Same Sun, Detonate, Soldiers of Light, Run for Your Life, Tsunami, Railroad of Dreams, New Horizons, Constellation, Emerald River, 1917, In the Name of SkyEye.


Po dobri uri in pol so tako tudi SkyEye končali še en uspešen nastop. Brez večjih zadržkov lahko rečem, da sta oba banda zadovoljila pričakovanja in napolnila prazne baterije vseh heavy metala željnih obiskovalcev. Flesh so uvodoma pokazali, da so band, na katerega se v prihodnje splača vreči še kakšno oko več in se še kdaj srečati z njimi v živo. In če so Flesh poskrbeli za pravšnji uvod, pa so SkeEye znova pokazali in dokazali, da trenutno spadajo med največje heavy metal bande pri nas in se lahko kosajo tudi z večjimi imeni tega žanra. Tako je bila tudi moja duša napolnjena s pravo mero metala in pot domov vsekakor veliko lažja. Do naslednjič.

Avtor fotografij je Matej Mrevlje.