Naj začnem reportažo iskreno: če bi me še tri leta nazaj vprašali, ali grem na koncert Soulfly v bližini, bi preprosto odgovoril: »Ne.« Mrtvo, hladno, prepričano. Zakaj? Ne zaradi tega, ker sem jih videl že nekajkrat – če je band dober, ga lahko gledam nonstop (primer: Immolation). Niti ne zaradi drame, ki jo pogosto povezujejo z Maxom Cavalero in Sepulturo, ali, bolj aktualno, z Maxom Cavalero in bivšimi Soulfly člani, predvsem z Marcom Rizzom, ki je po mnenju mnogih (verjetno upravičeno) zasedbi dvigoval raven glasbene kakovosti in ki je v času prvega izbruha covida-19 tako neslavno pristal izven zasedbe. Zakaj torej?

Na to me je spomnil prvi komentar, ki sem ga prejel pod objavo na svojem Facebook profilu, da je koncert bil 10/10 – kolega je namreč vprašal: »Kaj je imel Max dobr dan?« In takrat me je zadelo. To je razlog, zakaj jih ne bi šel gledat. Maxova kondicija, igranje, glas. Max, pač. V preteklih letih je vsaj v mojem slučaju veljalo, da je ogled Soulfly vedno bil loterija, saj je bil odvisen predvsem od Maxove kondicije – bodisi pri igranju kitare, bodisi v moči njegovega glasu. Ko se zdaj spomnim njihovega koncerta na letnem vrtu Gale Hale kakšnih 10+ let nazaj ali pa v Cvetličarni, mislim, da leta 2006 ... ojej, ojej. Max senca samega sebe, ostanek zasedbe super. Mislim, da lahko rečem, da me je Max s kompanijo zares navdušil davnega leta 2010 na Metalcampu. Še zdaj pomnim, kako je po vsakem komadu spustil tisti »maxovski« krik, s katerim je pokazal, da je še capo di banda. Pred tem ali pa potem – niti ne.

Zdaj vam je že itak jasno, da je odločitev, da si v Zagrebu ogledam koncert Soulfly, temeljila na dejstvu, da je možakar spet v dobri formi. Že lani je z zasedbo Cavalera dokazal, da zna še kako dobro žgati po strunah in da še vedno zna zarjoveti (gledal sem ga v Kranju in potem nekaj dni pozneje na Exitu), kak teden pred zagrebškim koncertom pa mi je YouTube predlagal ogled Soulfly koncerta iz Grasspopa, mislim, da junija letos. Pa sem si zavrtel video – že setlista je bila fina, ampak posnetek. Ne me jebat!

Spreletel me je isti srh kot takrat, ko sem davnega leta 1992 ali 1993 prvič v življenju (in nato nekaj mesecev zapored vsak dan obvezno!) gledal Sepulturin koncert Under Siege – Live in Barcelona (če ga niste videli in ste premladi, da bi vedeli, kaj je to VHS ali pa videokaseta, je zadeva v YouTubu – ogled obvezen). In ko tako reagiraš, lahko samo izustiš: »Ve se – gre se!«

Soulfly trenutno v sklopu turneje Spirit Animal Tour ne promovirajo novega albuma, saj je bil ta posnet šele decembra lani, izšel pa naj bi ali ob koncu tega ali pa v začetku naslednjega leta. Imajo pa zanimivo setlisto (objavljena seveda tudi na koncu te reportaže), kjer vidimo, da se bolj osredotočajo na zgodnje stvari ali predvsem na stvari, kjer ni pretiranih kitarskih vragolij. Rizza v skupini pač ni več, novi kitarist, Mike Deleon, pa po videnem in slišanem ni na tej ravni, da bi zlahka odigral vse Rizzove solaže (čeprav je zelo sposoben – samo preverite njegov death metal band Flesh Hoarder) ali da bi lahko odigral kakšne kitarsko »bolj zajebane« komade.

Poleg Maxa na kitari in vokalu je dodatni kitarist in back vokalist še prej omenjeni Mike Deleon (Flesh Hoarder, Phil Anselmo & The Illegals, videli pa ste ga tudi leta 2014 v Orto Baru z M. O. D.), na basu je Warbringerjev Chase Bryant, za bobni pa udriha mladenič, katerega bitje srca odpre kultni album Chaos A. D., Zyon Cavalera. Omenjena postava je po videnem in slišanem sodeč popolnoma uigrana, zelo energična in deluje super. To je jasno tudi glede na dejstvo, da so na tej turneji dobrih 7 do 8 tednov (kar je, sploh za današnje čase, zelo veliko) in to je tudi več kot jasno glede na koncert, ki se je odvil v nedeljo v Vintage Industrial Baru hrvaške prestolnice.

Ko smo že pri Vintagu. Če vas pot še ni nikoli zanesla tja, si naredite veliko uslugo in pojdite kdaj. Dostop je zelo enostaven, parking je pred klubom, če ne, pa lahko po 19. uri v okolici parkirate zastonj. Ponudba pijač je pestra, imajo tudi ogromen vrt za »henganje«, DJ-ji na hrvaških metal koncertih so praviloma top in znajo ustvariti vzdušje (tudi tokrat ni bilo drugače), klub je super, čeprav za julij občutno premalo hlajen, a vsega ne moreš imeti. Nasploh se mi zdi, da je ponudba koncertov v Zagrebu v zadnjih letih res široka, ima dostopne cene, itd.

Okej, Soulfly. Igrali so brez predskupine in že takoj me je navdušil pogled na oder, kjer je bila z maskirnimi mrežami zakrita zvočna mašinerija, mikrofonsko stojalo kultnega frontmana je spominjalo na mešanico med stojalom Soulfly in Cavalera, za odrom je visel ogromen napis Soulfly, luči nad odrom so svetile zeleno. Temperatura je naraščala, klub je počasi zapolnilo staro in mlado, DJ je stopnjeval napetost z odličnim izborom glasbe.

Nato pa so malo po 21.30 oder brez pretiranega pompa zasedli Soulfly in takoj udarili s komadom Seek 'n' Strike z albuma 3. Folk je naenkrat začel skakati na polno, peli smo na ves glas, odprl se je moshpit, a prava norija je sledila z naslednjim komadom, ki ga je Max napovedal s kričanjem refrena: »This is the Prophecy!« Naenkrat je izbruhnil pravi kaos, v katerem so se prepletali dretje, skakanje in potoki švica. Temperatura v klubu je narasla za 50 stopinj, pri čemer smo vsi udeleženi to čisto ležerno sprejeli za vsaj nekaj časa.

Norenje na odru in pod odrom je bilo okronano z res dobrim zvokom, tempo je ves čas diktiral Zyon, ki je več kot odlično nasledil vse dosedanje Soulfly bobnarje, medtem ko sta poleg Maxa tako Mike kot Chase po odru norela ves čas, pri čemer nista niti enkrat zamudila svojih »back vokal« delov. Gledati tak band, ki je drugače ustvarjen za velike dvorane in arene, v klubu, kot je Vintage Industrial Bar, je super izkušnja. Vsi smo bili povezani, zasedba deluje, kot bi se jo lahko brez težav dotaknil, pri čemer imaš v bistvu bolj občutek, da si na nekem privat žuru, kot pa na koncertu.

Norija ni pojenjala, sploh s komadoma Bring it ter Porrada, je pa super preskok v tempu in dinamiki bil trojček komadov Bumbklaat, Bumba in Tribe, s katerimi so se vrnili k albumu Soulfly, ki je začel celotno zgodbo. Pri tem se je izkazal Maxov zelo dober čut za branje čustev publike, dobili smo en tak klasičen Soulfy tribal jam, ki nam je dal malce dihati, hkrati pa nas je pripravil na ognjeni preostanek setliste.

Preteklost so povezali s sedanjostjo, ko so nas potegnili v vrhunski thrash komad Superstition z do zdaj zadnjega albuma Totem, nato pa so se spet vrnili v preteklost s hitom Bleed, kjer je folk praktično preglasil Maxa, pri čemer je možakar imel na obrazu največji možen nasmeh, ki se ga ne bi branil niti trenutni ljubljanski šerif.

Na turneji so že odigrali kak nov komad s prihajajoče plate – v Zagrebu naj bi igrali pesem Nihilist, čeprav nisem čisto prepričan, ali to drži, napovedali ga niso, ali pa jaz nisem bil pozoren. Kakor koli že, večji žur je naredil dvojček Jumpdafuckup, ki so ga odigrali do polovice, nato pa so šli ubijalsko v zaključni hit Eye for an Eye.

Brez pretiranega pompa so se vidno zadovoljni Soulfly odstranili z odra, Max pa je navdušeno povedal, da se bodo slej ko prej vrnili. No, že od avgusta dalje ga boste lahko na izbranih odrih videli s ponovno oživljenim projektom Nailbomb (ta se vrne v Evropo tudi novembra/decembra), nato pa šele drugo leto bodisi s Soulfly bodisi s Cavalero. Upam, da pridejo kam blizu.

Nedeljski večer je vsekakor pokazal, da je Max kljub skorajda šestim križem res v super formi, ostanek zasedbe pa prav tako. Verjetno ga je projekt Cavalera spet pomladil, vsekakor pa mu ne moremo očitati, da počiva na lovorikah, saj je trenutno aktiven v, piši-riši, kar štirih zadevah (še Go Ahead And Die). Če mu bo zdravje služilo tako dobro še naprej, si drznem reči, da si ga bom šel ogledat vsakič, ko se ustavi v bližini. In verjetno ne bom edini!

Setlista Soulfly: Seek 'n' Strike, Prophecy, No Hope = No Fear, Downstroy, Bring It, Fire+Porrada, Back to the Primitive, Bumbklaatt, Bumba, Tribe, Superstition, Bleed, Boom, No, Nihilist, Pain, Jumpdafuckup+Eye for an Eye.