Spirit Possession / Antichrist Siege Machine / Many Blessings

Kako veš, da te čaka odličen koncert? Ko se pred dvorano nabere skoraj več Hrvatov kot domačinov. Vem, kar huda posplošitev je tole, se je pa že ničkolikokrat potrdila v praksi, predvsem na manjših dogodkih med tednom. No, tokratni koncert je padel na soboto, vstopnina za dve izvrstni ameriški zasedbi je bila vse prej kot visoka in pretekli konec tedna je bil moj prvi zares prosti v tem letu. V zadnjem mesecu od izida resda še nisem uspela preveriti drugega albuma Spirit Possession v celoti, ampak me je zaradi vsega naštetega boljša polovica hitro prepričala, da se ji v soboto pridružim. Za uvodno noise točko sem izvedela šele pri blagajni in jo potem tudi preskočila, ker je že pred samim vhodom preveč donelo iz dvorane in se je dim kar kadil iz kletnih oken. Zato na tem mestu prepuščam besedo glavnemu krivcu, da sem po dolgem času šla na koncert, za katerim bi se drugače lahko samo tolkla po glavi, kot se že deseto leto zaradi zamujenega koncerta Ash Borer in Fell Voices v Menzi pri koritu. (Aleksandra)

Koncert je otvoril eksperimentalni noise izvajalec Many Blessings iz Denverja, za katerim stoji Ethan Lee McCarthy, ki ga sicer poznamo iz skupin Primitive Man in Vermin Womb. Ob prihodu v dvorano je bila postavljena miza z aparaturami pred oder Channel Zera, na njej pa je stal kovinski barski stolček, ki je deloval nenavadno na prvi pogled, a v maniri noise koncertov je bilo očitno, da bo tudi ta odigral svojo vlogo v zvočnemu napadu na obiskovalce. Ob začetku koncerta se je dvorana zavila v gosto meglo in posijala je modra luč. Distorzirani hreščeči loopi so se valili iz efektov izvajalca, spremljal pa jih je vokal, ki je z veliko dozo reverba prihajal iz ozadja. Izvedeni so bili trije improvizirani komadi, vsak posebej pa je poslušalca uspel pripeljati do samega katarzičnega vrhunca. Najbolj markanten vrhunec se je zgodil, ko je barski stolček dobil svojo vlogo na koncertu, saj ga je Many Blessings brezbrižno pretepel z verigami. Čeprav nas je glasba načeloma obdajala s tesnobo in nelagodnostjo, sem sam občutil ravno obratno. V mislih sem bil nekje na poti pri Triglavskih sedmerih jezerih v smeri proti Prehodavcem, distorzija pa me je objemala kakor žamet. Nastop je odlično otvoril dogodek in nas primerno pripravil na demonstracijo nasilja Antichrist Siege Machine, ki je sledil. Pozdravljam, da se takšni noise nastopi pojavljajo v okviru metal koncertov, in upam, da bomo v prihodnosti večkrat priča takšnim raznovrstnim dogodkom. Dogodkom, ki jim je skupni imenovalec neka skupna ideologija demonstracije zvočnega nasilja, ne pa zgolj distorzirana kitara. (Matija)

Okoli desete ure je nato oder zasedel prvi dvojec večera, ki je bil za marsikoga tudi glavni razlog za obisk. Antichrist Siege Machine iz Virginije je takoj neizprosno udaril, nepopisno energijo pa so bobnarju in kitaristu s prve vrnili tudi obiskovalci. (Aleksandra)

Gnus in nasilje. Glasba dvojca spominja na popolno ravnotežje med Ross Bay Cult velikanoma Blasphemy in Revenge, vizualno pa ta občasno spominja tudi na finske Beherit. Čeprav sem bil z glasbo že dodobra seznanjen, se mi sploh ni sanjalo, da bomo priča tako intenzivnemu soničnemu napadu, ki nam ni pustil dihati do konca koncerta. Bobnar je demonstriral vse možne načine blast beata, ki so jih spremljali kaotični prehodi, po vrhu vsega pa je bobnar še vokalist zasedbe, ki nas je razvajal s številnimi »ughi«. Kitarist je bobnarja spremljal z war metal riffi, ki so skozi kitarski in bas ojačevalec mastili atmosfero. Sonično nasilje, kot se šika. Potarnal bi samo, da je bil zvok kitare preveč potiho. Prva vrsta občinstva je norela ob nastopu in verjetno poznala vsak komad, ki sta ga odigrala. No, jaz na primer nisem prepričan, če sem jih, čeprav sem večkrat preposlušal zadnji album Putrifying Blade. Lahko bi uganil, da sta večinoma igrala komade s tega zadnjega albuma, ki je lansko leto izšel pri založbi Profound Lore. V veliko veselje mi je bilo opazovati publiko, ki je uživala ob udrihanju glasbe in se prepustila zibajočim peklenskim rafalom dvojca. (Matija)

Proti enajsti se je nato kljub enaki postavitvi na odru zamenjalo skoraj vse. Na levi je za bobne sedla Ashley Spungin (Ormus, Taurus), desno stran odra pa je zasedel kitarist in vokalist Steve Peacock (Ulthar, Pandiscordian Necrogenesis, Mastery). Živčno utripanje bele luči je zamenjala statična rdeča, ki je svetila od spodaj navzgor, tako da je Steve s svojimi maničnimi pogledi na trenutke deloval kot obseden. Z enako mero obsedenosti je tudi poplesaval s prsti po kitarskih prečkah in brez trzalice neutrudno brenkal po strunah. Ime banda je s svojo pojavo in igranjem upravičila tudi bobnarka, ki se je kar nisem mogla nagledati. Par iz Portlanda je nastopil brez rekvizitov, brez backdropa in brez kakšne posebne oprave. Oba sta imela samo nekoliko črno obarvane oči, kot jih imajo Nifelheim ali so jih imeli včasih Vigilance. Vse druge učinke sta dosegla zgolj z minimalno osvetlitvijo in s svojo glasbo. Če sta njuna predhodnika manko drugih glasbil nekako zapolnila z jeznim bobnanjem, mastno distorzijo, dvojim growlom in agresivnimi riffi, je minimalistična zvočna podoba pri Spirit Possession kljub izjemno razgibanim riffom v živo vnesla nekaj praznine. Ampak tudi to ima svojevrsten čar in po dobrih 50 minutah igranja še vedno nismo imeli dovolj. Čeprav se je občinstvo med njunim nastopom že nekoliko zredčilo, sta nam po krajšem spodbujanju namenila dodaten komad. Žal njune diskografije ne poznam dovolj dobro, da bi prepoznala, katerega točno sta zaigrala za konec, mi je pa z novega albuma najbolj ostal v spominu Orthodox Weapons. Njuno glasbo lahko na kratko opišem kot obvezno poslušanje za vse ljubitelje Negative Plane, Funereal Presence in Predatory Light. (Aleksandra)

Na tej točki se preprosto moram zahvaliti organizatorju koncerta skupaj z ekipo KUD Channel Zero, da nam je praktično pred nos pripeljal takšne dragulje black metal undergrounda. V popandemičnem času koncertov resda ne manjka, ni pa veliko takšnih, ki bi mi bili lahko bolj pisani na kožo. Se že veselim naslednjega presenečenja. (Aleksandra)