Suicide Silence / Thy Art Is Murder / Fit For An Autopsy

Prva sreda v decembru je v Ljubljani ponujala ogromno. Gruče ljudi so se odpravljale v center na prižig lučk, Metelkova je ponujala rock 'n' roll koncert, Kino Šiška pa deathcore poslastico treh zasedb, ki jih mnogo poslušalcev raje opredeljuje kot death metal. Glavni akterji večera so bili američani Suicide Silence, ki so prvič stopili na evropska tla z novim vokalistom Eddijem Hermido. Ta je nadomestil preminulega Mitcha Luckerja. Dogajanje se je tokrat začelo že okoli 18. ure, saj se je v trgovini Master of Metal dogajal meet and greet s prej omenjeno zasedbo. Dogodka se sicer nisem udeležila, odzivi udeleženih pa so bili precej pozitivni. Fantje so bili sproščeni, vzeli so si čas za prav vsakega, podpisali so, kar jim je prišlo pod roke, manjkalo pa ni tudi pogovorov, smeha in fotografiranja. Edina negativna stvar je bila verjetno ta, da je kar nekaj udeležencev spoznavanja izpustilo koncert. Pa o tem in o samem stanju scene kasneje. Pred uradnim začetkom koncertov sem opravila še intervju s kitaristom Markom Heylmunom in tako še sama dobila potrdilo, da so fantje res »down to earth« in pravi zabavljači. Intervju boste seveda lahko prebrali na naši strani.
Okoli pol devete ure zvečer so na oder stopili Fit For An Autopsy. Američani, ki so letos menjali vokalista (na mesto Nata Johnsona je stopil Greg Wilburn), so mi od vseh treh zasedb zveneli še najbolj moderno. Kljub temu da je bilo stanje v dvorani precej klavrno, so fantje koncert opravili z odliko. Odlično oceno pa dobijo tudi tonski mojstri, ki so že na samem začetku napovedali, da bo zvok v Kinu Šiška perfekten, pa če bi stali na sredini ali pred samim odrom. Z ozirom na to, da sem tokrat, tako kot je zasedba prvič videla Slovenijo, tudi jaz njih videla prvič, vam o samih komadih ne morem veliko povedati. Lahko pa vam povem, da sem bila pozitivno presenečena. Že prej omenjen odličen zvok je poskrbel, da se je do potankosti slišal prav vsak inštrument. Pa tudi vokal, ki je sicer izstopal, ni prekril odličnih kitarskih preigravanj in solaž, ki so bile pri nekaterih komadih tista češnjica na vrhu torte. Edina slabost je bila komunikacija med člani. Kitarist nas je imel za Slovence, za vokalista pa smo bili Slovaki. In to kar nekajkrat. Vendar smo tega že prav vsi vajeni. Med vsemi zasedbami so imeli Fit For An Autopsy še največ ponavljajočih se in rednih breakdownov, vendar pa glede na drugi dve to sploh ni bilo nič slabega. Da pa prekinemo stereotipe o pičkah, emotih in podobnih osebah na odru in ženskih vokalih v deathcoru – v celotnem večeru nismo slišali niti enega »ženskega« clean vokala in ravno tako ni bilo na odru videti niti ene pičke niti emota.
Kljub temu da veliko oseb meče vse tri bande v isti koš, so si zelo različni. Ne morem reči, da se je vse skupaj stopnjevalo od najbolj do najmanj modernega, saj so bili tisti najbolj brutalni zagotovo Thy Art Is Murder. Fit For An Autopsy so bili sicer predstavniki bolj tehnične smeri death metala oz. deathcora, Thy Art Is Murder pa so morda malo manj tehnični, vsaj kar se tiče breakdownov in kitarskih solaž. Udrihanje po bobnih, surovi riffi in nečloveški vokal. Nadvse zabavna gorila Chris »CJ« McMahon obvlada vse. Od brutalno globokih growlov do grindovskega kruljenja, »pig squealov« in screamov. Thy Art Is Murder si je ogledalo kar nekaj več glav, poznalo pa se je tudi to, da je med temi glavami kar nekaj stalnih poslušalcev zasedbe. Na tej točki se je tudi razjasnil namen koncerta brez ograje. Proti koncu koncerta je CJ povabil ljudi na oder, opogumilo pa se jih je bolj malo. Sicer pa je bil koncert odličen. Nadomestnih začasnih članov in tekanja po odru sploh ni bilo opaziti, saj smo vsi raje uživali v odlični izvedbi. Zasedba je koncert začela s komadoma Defective Breed in Shadow of Eternal Sin, manjkal pa ni niti bolj znan The Purest Strain of Hate. Glede na odlično kvaliteto posnetka s koncerta vam priporočam, da si ga kar ogledate in tako sami doživite ta odličen band. Uigranost, energija, povezava s publiko. Ena A.
Po približno polurni pavzi so oder zatresli Suicide Silence. Fantje, ki so morali mnogim dokazati, da zmorejo tudi brez Mitcha. Njihov koncert je bil verjetno eden najbolj zanimivih, zame pa eden najboljših letos. Kitarist Chris Garza je imel ravno na datum koncerta rojstni dan in je med pavzami kot pravi gospod srkal kozarec rdečega vina, vokalist Eddie pa je na žalost moral požreti marsikatero opazko glede All Shall Perish in glede njegove prisotnosti v zasedbi. Proti koncu mu je seveda tudi počil živec in smo se nasmejali prijetnemu nadiranju enega izmed obiskovalcev. Ljudje, če vam band ne paše, ne hodite na koncert! Vsi tisti, ki ste bili ali pa ste še vedno skeptični glede Eddieja Hermide, vam lahko rečem, da se motite. ZELO motite. Eddie je namreč najboljša zamenjava Mitcha, ki so jo lahko dobili. Prijeten, nadvse sproščen in brez dlake na jeziku. Čisto po vsakem komadu me je pustil navdušeno. Pa ne samo mene, temveč tudi vse ostale. Ne bom rekla, da vse stare komade odpoje točno tako, kot jih je Mitch, vendar pa se mu odlično približa in doda svojo noto. Tako kot vokalista predskupin tudi on obvlada vse možne načine brutalnega vokaliziranja, ki pašejo k bandu kot ata na mamo. Ostali člani so na odru vidno uživali in tudi pod odrom je bilo ogromno veselja zaradi vrnitve teh ameriških mojstrov na sceno in na evropske odre. Kar se tiče setliste, so Američani predstavili najboljše komade oz. bolje rečeno tiste najbolj poznane. Slišali smo Cease to Exist, You Can't Stop Me, Wake Up, No Pity for a Coward, Slaves to Substance, Bludgeoned to Death, Fuck Everything in mnoge druge, zaključili pa so seveda z You Only Live Once. Tudi med koncertom Suicide Silence so pogumni fantje in dekleta oder izkoristili šele proti koncu nastopa, ko je vsake pol minute nekdo zaplaval nad publiko. Kljub stopnicam je bilo videti kar nekaj mosh-pitov in tudi wall of death, ki pa je izzval že prej omenjeni precej zabavni pogovor med Eddiejem in enim od preveč pogumnih obiskovalcev. Glede same izvedbe koncerta pa ni kaj reči. Energija na vrhuncu, fantom se pozna, da imajo za sabo že kar nekaj izkušenj, da uživajo na odru in da dajo vse od sebe ne glede na to, kje ali pred kakšno publiko igrajo.
Če povzamem celoten večer, je bilo vse glede organizacije in bandov odlično. Škoda bi bilo kritizirati katerega koli od nastopajočih, ker bi bila vsaka kritika neupravičena. Malo drugačna zgodba pa se sestavi takrat, ko pričakuješ polno dvorano, na dogodek pa pride veliko manj oseb, pa še večina tistih le na zadnji band. Glede slednjega pa mislim, da je lahko vsem tistim, ki ste zunaj popivali, lahko zelo žal, saj ste zamudili dva odlična banda. Seveda socialna omrežja nikoli ne smemo jemati kot 100-odstotno napoved obiska, vendar pa je glede na to, da se organizatorji potrudijo in dogodek potrdijo in najavijo kar pol leta prej, žalostno videti pol prazno dvorano. V takih primerih potem tudi ni presenetljiv komentar enega od članov Suicide Silence, da bi raje naslednjič igral v Gala hali, kjer so že nastopali. Neprimerno je sedaj obsojati, zakaj nekdo ne pride na koncert, treba pa se je zavedati, da scena stoji le takrat, ko okoli nje postavimo trden zid strastnih poslušalcev in obiskovalcev koncertov. Pa naj bo to mladina ali pa stari znanci. V mnogih državah imajo koncerte ločene na 18+ in »underage«, zato smo lahko vsi veseli, da pri nas ni tako. And remember kids, passion before fashion!