Niti 24 ur ni minilo, odkar je utihnilo odrsko dogajanje na drugi ediciji festivala Tolminator, in že smo se gnetli pred vrati Menze pri koritu na Metelkovi, skrivajoč se pred peklenskim nalivom. Nabralo se je kar lepo število ljudi – nekateri so prišli direktno s festivala, nekateri pa so bili tisti, ki Tolmina niso obiskali, a so seveda komaj čakali, da bodo spet uzrli ameriški kvartet, ki sproža navdušenje po svetu že od leta 1982 in ki je eden ključnih še delujočih akterjev »crossover« scene, ki je tako uspešno povezala metal na eni strani ter punk in hardcore na drugi.

Vrata so se odprla in počasi, a vztrajno se je vroča ter soparna dvorana Menze (kaj 'češ, en sam naliv še ne prinese želene ohladitve v klubske prostore stavbe, ki jo je julijsko sonce neusmiljeno žgalo dober mesec dni) kar krepko napolnila. In to množico ljudi je takoj napadel Tolminator.

OK – roko na srce in s pravilnim zapisom, TLMNTR. Ja, prav tisti »band«, ki je v bistvu eden boljših PR-prijemov za oglaševanje festivala Tolminator. A dejansko bi lahko, četudi njega primarni cilj in razlog za obstoj ne bi bil festival Tolminator kot tak, to bil pač band kot tak. Ker je res dober. Slovenska scena je bogata, a trenutno mi na pamet res ne pada skupina, ki bi jo tako zlahka označil kot »crossover« v smislu, da dela glasbo, katere korenine segajo k imenom, kot so S.O.D. (kasneje tudi M.O.D.), Cryptic Slaughter, Impulse Manslaughter, F.K.Ü. (Freddy Krüger's Ünderwear), danes pa ga res dobro predstavljajo legendarni Američani Municipal Waste ali zelo dobri avstrijski Insanity Alert (ki mimogrede naslednje leto igrajo na Tolminatorju) itd. Nekoč, v davnih 90-ih, je to baklo gotovo nosil kvartet Bloodsucker s pokojnim kitaristom/vokalistom Tomažkom Mezkom (RIP) na čelu, pa na pamet mi padejo še No Limits, a kaj več od tega trenutno ni uzreti na prašnih policah spomina. No, kar še ne pomeni, da nisem koga krivično izpustil.

Vrnimo se k TLMNTR-ju. Kvartet tvorijo štirje zamaskiranci, ki imajo različne obraze maskote Tolminatorja, katerega videz je ustvarila Maja Horvat. Njihova odrska imena so Mutardo, Shredderz, Sick Sick in Thrasher. Kdo so v resnici, ni pomembno. Misterij je kul, misterij pritegne. A za razliko od nekaterih zasedb, ki se furajo samo na misterij, TLMNTR piči, kot je treba. Odigrali so peklensko napadalen in dinamičen set, ki je seveda obsegal vse komade EP-ja All I Wanted was a Circle Pit. Zveneli so dobro, špilali so super, komunicirali malo, dosegli ogromno. Folku se je snelo že od prvega komada, ki je tudi zelo znan spot (Tolminator (Metal As Fuck)), norenje pa je šlo fino do konca. Zakon! Želimo še!

Nato je nastopila daljša pavza, po kateri so na oder prišli Američani, na koncu vokalist Kurt Brecht, ki je do zadnjega trenutka prodajal merch. Poleg njega so seveda tu še originalni kitarist Spike Cassidy ter »the new guys«: eden že prisoten nekaj let, Greg Orr, basist (drugače tudi član kultnih Attitude Adjustment) in seveda bobnar Danny Walker (trenutno »session« član, ki ga drugače poznate kot tolkalca predvsem ekstremnih zasedb Phobia, Exhumed ali Cephalic Carnage ter progresivcev Intronaut itd.). Nekje okrog 22.20 se je začelo slavje.

D.R.I. ali Dirty Rotten Imbeciles (ime je bojda bandu nehote podal oče Spika Cassidyja, ki ni bil navdušen nad dejstvom, da skupina vadi v njegovi hiši, ko bi on hotel imeti mir) so nastali leta 1982 v Teksasu, ZDA. Torej so na sceni v bistvu že 42 let, ampak jim jo je vmes malo zagodla korona, tako da se je slavje premaknilo naprej v leto 2024. Izdali so kar lepo število albumov, zadnji je izšel leta 1995. Najprej so črpali predvsem iz punka in hardcora, kasneje pa vse več iz metala. Preskok med žanri so uradno imenovali kar z albumom Crossover, ki je žanru tudi dal ime. Po letu 1995 do danes niso izdali niti enega dolgometražnega albuma več, a bojda nov album pacajo že od leta 2008. V tem času so obiskali Ljubljano vsaj dvakrat, če se ne motim – junija 2004 ter junija 2011. Oba špila? Fantastična. Vas ni bilo? Lahko vam je prekleto žal.

In prekleto vam je lahko žal, da vas ni bilo v nedeljo, 28. julija 2024, v Menzi. Ker bi slišali 30 pesmi v 90 minutah. Ja, zasedba se je odločila igrati vse živo in se dotakniti vsake izdaje. Pri tem je včasih odigrala po štiri do pet komadov brez daljših pavz, nato pa je sledila daljša pavza. Pevec je rekel, da morajo imeti tudi daljše pavze, saj nočejo umreti na odru, ker bi to bilo sramotno. Računajte, da sta originalna člana starejša od 55, eden je celo preživel raka na črevesju. Verjetno ni ravno lahko igrati 90 minut in pri tem noreti na polno, sploh v prostoru, ki je po temperaturah in vlagi kmalu zasluženo dobil vzdevek »savna«. Zato so noreli malo, a igrali na polno, občinstvo pa je norelo namesto njih. Res se jim je strgalo! Poglejte setlisto na koncu reportaže in jasno vam bo, zakaj.

Band je torej žgal na polno, zvenel pa je tudi res dobro. Mislim, kot bi poslušal plato – identičen zvok. Pa ne mislim prve plate, ampak seveda v metalske anale z velikimi črkami zapisano Thrash Zone. Vsa čast toncu v dvorani (mislim, da je bil rezident Samo!). Vmes so padli kakšni, roko na srce, nerodni govori, tako da nismo bili čisto prepričani, ali se Brecht zafrkava ali pa je kar iritiran, da so igrali na afterju, ne pa na festivalu kot takem. Je pa Cassidy zato kmalu dodal, da bodo pač naslednje leto igrali zares. Takoj bi jih dal na beach stage, haha, žur bi bil nor, če mene vprašate.

V vsakem primeru je afterparty popolnoma uspel, takoj po zadnjem komadu pa smo drveli ven na svež zrak. Naslednjič bi res bilo super, če bi jih videli kar na festivalu samem, a to bo že čas pokazal.

Setlista D.R.I.: Snap, I'd Rather Be Sleeping, A Coffin, Probation, I'm the Liar, Yes Ma'am, The Explorer, Karma, Wages of Sin, How to Act, Commuter Man, Nursing Home Blues, Think for Yourself, Acid Rain, Violent Pacification, Argument Then War, Against Me, Mad Man, Couch Slouch, Who Am I, Slumlord, Dead in a Ditch, Suit and Tie Guy, Manifest Destiny, Syringes in the Sandbox, Thrashard, Abduction, I Don't Need Society, Beneath the Wheel, The Five Year Plan.