Po skoraj dveh letih koncertnega zatišja, moj zadnji »veliki« predkoronski koncert so bili Belphegor in co. v mariborskem Štuku, je pretekla sobota 5-člansko ekipo ljubiteljev temačnih zvokov popeljala v sosednji Gradec, kjer se je v klubu Orpheum odvijal festival z imenom Transcending Visions Fest 2021. Glede na to, da se je dogodek pričel že ob zgodnji 3. uri popoldne, smo se iz Štajerske prestolnice odpravili slabi dve uri pred dogodkom, na kraj zločina pa smo po manjših zapletih prispeli točno pol ure prej. Pred prizoriščem se je že nabralo nekaj ljudi, število pa je se iz minute v minuto večalo. Festival je ponujal nastop šest zasedb, pet avstrijskih oziroma domačih predstavnikov post-black metala, od katerih niti eden ni enak oziroma primerljiv drugemu, ter glavne goste večera, švicarske Tripytkon. (Tina)
Dogodek je bil zavoljo izjemno velikega obiska – ob vrhuncu nas je bilo v dvorani zagotovo krepko preko 600 obiskovalcev – in kakovostne glasbe vsekakor prava paša za ušesa in oči. Poleg sprevoda zasedb so se (moje/naše) oči odpočile tudi na hordi čupaste, bradate, potetovirane, prsate gomile črnine, ki je v takem številu na kupu že dolgo časa nismo ugledali in je zagotovo nekaj, po čemer smo vsi hrepeneli. Seveda je vse potekalo v skladu z omejitvami epidemije, kar pomeni, da smo ob vstopu pokazali dokazilo o upoštevanju enega izmed pogoja PCT ob predložitvi osebnega dokumenta. Če smo za dokazilo dobili štampiljko, ki smo jo morali ob vsakem izhodu iz kluba pokazati, pa je bilo precej zanimivo, da so imetnikom papirnate karte to zgolj pretrgali, QR-kode na mobilnih telefonih pa so zgolj bežno pogledali. Dodatne štampiljke ali zapestnice tokrat za imetnike vstopnic ni bilo, zaradi česar so nas ob prvih nekaj izhodih iz dvorane dodatno povprašali po teh. Za vse nepoznavalce naj dodatno obrazložim: Orpheum je večnadstropno prizorišče, ki ga sestavljata bar in garderoba v pritličju ter toalete, prostor za merchandise in velika koncertna oziroma gledališka dvorana s stopnicami v prvem nadstropju. Drugo nadstropje je bilo tokrat namenjeno prostorom za zasedbe, kar pomeni, da so ob vhodu v pritličje preverili potrdila PCT, komaj ob vstopu v dvorano pa vstopnice. No kakor koli, po morebitni začetni zmedi se je popoldan oziroma večer odvil več kot po pričakovanjih. Časovnica, katere so se držali na sekundo točno, pa je bila sledeča:
15.00 Gates Of Sleep
16.05 Karg
17.30 Anomalie
19.00 Ellende
20.30 Harakiri For The Sky
22.00 Triptykon
Gates Of Sleep na Transcending Visions Festu:
Festival so otvorili mladci Gates Of Sleep, domačini, ki so na sceni približno šest let. V tem času so glede na podatke s spleta izdali zgolj EP, pa še tega leta 2016. V svoj black metal vpletajo dosti atmosferike, s čimer so se dodobra približali glavni rdeči niti tematskega večera. Dvorana se je kljub zgodnji uri že dobro napolnila (bolj kot smo tega vajeni pri nas), a žal je slabši zvok tokrat dosegel, da sem v dvorani vztrajala zgolj prva dva komada. Čakanje na zame prvi vrhunec dneva sem izkoristila za ogled izjemno dobre ponudbe mercha in debato ob pivu. Več kot očitno sem premalokrat v Avstriji, saj me vedno znova presenetijo cene pijač na tovrstnih dogodkih. (Tina)
Karg na Transcending Visions Festu:
Kot omenjeno so zame prvi vrhunec večera predstavljali Karg, ki se kot band predstavljajo zgolj v živo, sicer pa gre za one-man band projekt J.J.-ja, ki je prav tako del dvojca Harakiri For The Sky. Karg letos praznujejo že 15. leto delovanja, prav praznovanje te pa naj bi predstavljal dotični nastop. Projekt je v lanskem letu izdal že sedmi celovečerec, naslovljen Traktat, omeniti pa tudi velja, da gre za prvo izmed štirih zasedb pod okriljem AOP Records, ki so nastopile v sobotnem večeru. V naboru post-black metalcev se Karg uvrščajo v atmosferično skupino, ki v svojo glasbo vpletajo vse od shoegazea do grungea. Vokalist J.J. je prevzel tudi vlogo basista, poleg njega pa so na odru stali kar trije kitaristi in seveda bobnar (takšno sestavo smo lahko videli oziroma slišali tudi pri Anomalie). Kar se samega nastopa tiče, so me izjemno navdušili. Pred recenziranjem aktualnega albuma tega projekta sploh nisem poznala, zato je bil dotičen koncert še toliko bolj pričakovan. Z visokotonažnimi kitarami, atmosferičnimi dodatki v ozadju, melodiko, polnim in čistim zvokom ter odličnim light showom brez nepotrebne dimne zavese je band poskrbel za res odličen začetek serije štirih visoko kakovostnih koncertov. Precej komentarjev je bilo slišati na račun težko poslušljivega vokala, a menim da je ta tista ključna značilnost J.J.-ja oziroma obeh njegovih projektov. Trpljenje, govorjenje, kričanje brez posebne tonalnosti je tisto, kar doda zasedbi vrednost. In kaj smo lahko slišali na kratkem, a sladkem koncertu? Zgolj pet komadov, a če je povprečna dolžina enega minimalno sedem minut, je stvar hitro jasna. Za otvoritev so izbrali skladbo Alaska z aktualnega ploščka, ki takoj pokaže bolj ali manj glavno nit zasedbe. Izjemna uigranost in kot že omenjeno odličen zvok sta bila povsem dovolj, da so nas Karg popeljali v post-black metalsko hipnotično stanje in da so se naša telesa počasi zibala ob kitarskih melodijah. Poleg aktualne izdaje so nas spomnili še na albume Weltenasche in Dornenvögel ter vsekakor pokazali, da v kolikor je glasba kakovostna, niso potrebni sinhroni vizualni videz glasbenikov in dodatne obogatitve odra. (Tina)
Anomalie na Transcending Visions Festu:
Kot tretji so oder graške dvorane Orpheum zavzeli Anomalie in že sam pogled na oder je razkril, da je tokrat na vrsti zasedba, ki nastopu v živo doda tudi vizualno podobo in tako je v primerjavi s Karg in Gates Of Sleep v mojih očeh pokazala dodatno mero profesionalizma. S tokratnim nastopom so post-black metalci v ospredje postavili svoj četrti dolgometražec Tranceformation, ki je izšel natanko en dan pred koncertom. Kljub svežim, za nekatere popolnoma novim zvokom iz hiše Anomalie, jih je občinstvo sprejelo z zanimanjem, kar se je tudi pozitivno odražalo na odzivu, ki je prvotno anemičnost nadomestil s pozibavanjem in rahlim premikanjem glave naprej in nazaj, kar je zaznal tudi sam band in z dodatno mero energije na odru poskrbel za še bolj odličen nastop. K temu je verjetno tudi pripomoglo dejstvo, da Anomalie igrajo hitreje, da je glasba bolj razgibana od predhodnikov in tako post-black metalsko rdečo nit dopolnjujejo z mističnim, na trenutke že skoraj ritualnim petjem, ki je bolj ali manj vseskozi prisotno, ter z dodajanjem folk prvin in catchy riffov stopajo iz klasičnega okvirja post-black metala. To tezo podkrepi že zgoraj omenjena vizualizacija, saj stojala mikrofonov v obliki rogovja ter pevčev šamanski kostum dodatno popestrijo nastop in kažejo na to, da lahko vsak band kljub žanrski enakosti z inovativnimi prijemi stopi iz določenega okvira in tako ustvari inovativno lastno identiteto, kar je Anomalie v celoti uspelo. Poleg novejših skladb so Anomalie postregli tudi s komadi iz prejšnjih izdaj, pri čemer sem se osebno najbolj razveselil skladbe Aurora, ki so jo pozitivno sprejeli tudi ostali obiskovalci. Po dobrih 50 minutah se je tako končal odličen nastop, s katerim so Anomalie poskrbeli, da se bom z veseljem udeležil tudi njihovega naslednjega koncerta. (Žiga)
Ellende na Transcending Visions Festu:
Odkrito sem se najbolj veselil nastopa naslednje zasedbe, kajti v živo spremljati zasedbo na domačem terenu je vedno nekaj posebnega, tako s strani obiskovalcev kot tudi banda samega, ki v sebi čuti dolžnost, da svojih rojakov v nobenem pogledu ne sme razočarati ali celo pustiti na cedilu. Tako so domačini Ellende svoj pohod na graški oder začeli pompozno in nakazali, da tudi oni tokratni nastop posvečajo predstavitvi svoje zadnje izdaje iz leta 2019 z naslovom Lebensnehmer. Glede na to, da je Lebensnehmer v primerjavi z najnovejšo izdajo Anomalie že nekaj časa na voljo, je tudi publika že od samega začetka zagrabila ponujeno in veliko bolj aktivno sodelovala z bandom, razgibavanje vratnih mišic pa je tako prešlo v naslednjo fazo. Izjemno veseli tudi dejstvo, da kljub teži glasbe, ki jo Ellende preigravajo, ustvarjajo tisto prepotrebno energijo, da tudi počasnejše pasaže v živo ne izgubijo dinamike in publiki s temi prehodi ponudijo zasanjanost in ekstatičnost, kar se je opazilo pri številnih, ki so pri instrumentalni skladbi Ein Stück Verzweiflung enostavno zaprli oči in se prepustili glasbi, da jih ponese neznano kam. Seveda pa fantje obiskovalcev niso smeli pustiti na cedilu in so kot poslastico za zaključek odigrali skladbi Der Letzte Marsch in Zwischen Sommer Und Herbst. Tudi tokrat so Ellende pokazali in dokazali, da kljub teži glasbe, ki jo preigravajo, v živo ustvarjajo prav poseben občutek, ki poslušalca od začetka do konca drži v svojih krempljih ter mu pričara izkušnjo, ki je hitro ne bo pozabil. (Žiga)
Harakiri For The Sky na Transcending Visions Festu:
Prvi in za mnoge osrednji headlinerji, ki so dvorano napolnili do zadnjega, so bili vedno bolj aktualni Harakiri For The Sky. Letos so praznovali 10. obletnico delovanja, v tem času pa so izdali pet celovečercev – zadnji, dvojni plošček Maere je izšel v začetku letošnjega leta. Poleg uradnega dueta je morda bolj prepoznaven član tokratne koncertne zasedbe bobnar Krimh, ki sodeluje oz. je sodeloval z zasedbami, kot so Septic Flesh, Decapitated in Behemoth. Koncerta HFTS sem se v celotnem večeru najbolj veselila, a če so me najbolj navdušili, ne morem reči. Za to ni kriv »slab« nastop, ampak ravno nasprotno – prav vsi AOP bendi so me izjemno navdušili. Tako kot predhodniki so se HFTS potrudili z videzom odra in ga poleg »back dropa« popestrili s stojali, na katerih so bile osvetljene inicialke imena banda, dodatno noto pa sta dodala odličen light show in zvok. Glede na to, da so fantje več kot očitno izjemno popularni med prisotnimi, je bil koncert od začetka do konca nabit z izjemno energijo. Skozi enourni koncert so nam odigrali izbor komadov z zadnjih treh izdaj, pri čemer so se mi najbolj vtisnile v spomin ravno melodije aktualnega ploščka. Glede na to, da gre za isto dušo kot pri Karg, ne morem, da jih ne bi primerjala, je pa jasno, da gre vseeno za drugačen glasbeni pristop. Duša je ista, post-black metalska, dodatki pa so drugi. Več hitrosti, več depresije, več temačnosti, odigrano pa vsekakor brez napak. Če uporabim zaključni stavek iz opisa koncerta njihovih predhodnikov – držali so me v krempljih. Navdušili so me in veselim se novega srečanja z njimi, a ko imaš na odru štiri bande istega žanra, res iščeš tistega hitrega med počasnimi, tistega drugačnega, izstopajočega. Morda so pri meni tisto nekaj ekstra prinesli prav Ellende in me pozitivno presenetili, medtem ko so Harakiri For The Sky samo dokazali, zakaj so eni izmed popularnejših in bolj znanih zasedb v poplavi novodobnega depresivno-atmosferičnega black metala. (Tina)
Triptykon na Transcending Visions Festu:
Mesto drugih headlinerjev na tokratnem večeru je brez vsakršnega pomisleka pripadlo švicarskim legendam ekstremnega metala Triptykon. Zasedba, ki deluje pod vodstvom Toma G. Warrirorja, sicer glasbeno izstopa iz okvirja, ki so ga sestavljale prejšnje zasedbe, a mogoče je bilo tudi krivo dejstvo, da je dolžina samega eventa pri nekaterih terjala svoj davek in se je pred njihovim nastopom dvorana začela redčiti. Navkljub temu je zasedba delovala kot dobro naoljen stroj in brez oklevanja s težkimi in mastnimi riffi pokosila vse pred seboj. Band na odru je vidno užival in dejstvo, da je Tom sploh prvič v njegovi dolgoletni karieri nastopal v Gradcu, je to samo še podkrepilo. Tako kot že v preteklosti so se tudi tokrat Triptykon s setlisto sprehodili po lastnih dveh izdajah ter dodali še katero klasiko iz hiše Celtic Frost. Žal je nastop v mojih očeh nekoliko skazila megla, ki je sicer vseskozi služila kot dodaten efekt na odru, a je to pri nastopu Triptykon upravljavcem »izšlo iz rok« in je v določenih trenutkih cela dvorana bila videti kot pred 20 leti, ko se je lahko v zaprtih prostorih še kadilo. A Triptykon to nikakor ni zmotilo in so svoj nastop izpeljali profesionalno in privržencem pod odrom pričarali izjemen večer. (Žiga)
Organizatorji so s Transcending Visions Festom še enkrat pokazali in dokazali, kako malo je potrebno, da se izpelje izjemen festival. Kljub žanrsko manj raznolikem naboru bandov se je zbralo zavidljivo število obiskovalcev iz različnih držav, ki so samo potrdili dejstvo, da smo ljubitelji težkih ritmov željni koncertov. Tako z gotovostjo lahko rečem, da se že veselim naslednje izvedbe festa, ki je tudi že napovedan za naslednje leto. A pri tako velikem številu obiskovalcev, med katerimi je bilo tudi zavidljivo veliko Slovencev, kljub temu ne moramo mimo vprašanj, ki so se med premori vedno znova porajala. Kaj bi se zgodilo, če bi takšen dogodek izpeljali pri nas? Npr. v Kinu Šiška? Ali bi bil obisk tolikšen? Glede na pričevanja na družbenih omrežjih dogodka so prodali vstopnice v šest ali sedem evropskih držav. In ali je zgolj sreča v trenutni priljubljenosti zvrsti in ali so avstrijski metalci res bolj zvesti svoji, domači sceni in se zato bolj pridno udeležujejo koncertov ter tako tudi skrbijo, da kultura pri njih ne zamre?
