Gledal sem koncertni repertoar Twisted Sister in ugotovil, da je zaenkrat London zadnja realna možnost, da jih vidim tudi letos. To je bil zame glavni razlog, da sem si za letošnje počitnice izbral prav London (poleg tega pa letalska karta z Easy Jetom ali Ryan Airom lahko stane celo manj kot prevoz z avtobusom na kakšnega od festivalov). Po ogledu nekaj muzejev in sprehodu po Acacia Avenue, kjer sem ugotovil, da številka 22 ne obstaja, saj so tam le lihe številke do 15 (Iron Maiden z Smithom in Harrisom na čelu so me malo »nategnili«), je končno prišel čas koncerta.
Koncert je potekal v dvorani Astoria v centru Londona. Uro pred odprtjem dvorane je bila pred njo že dolga vrsta fanov, prisotnih pa je bilo tudi kakih 20 osebkov, ki so neprestano vpili »Buy & Sell tickets…«. V razprodano dvorano je prišlo 1600 poslušalcev, poleg headlinerjev pa sta bili na sporedu tudi dve predskupini.
Prvi so na oder prišli domačini Do Me Bad Things. V bandu je kar 9 članov, ki igrajo hard rock, še najbolj podoben britanskim The Darkness. Njihov nastop je rahlo neobičajen zaradi veliko menjav pevcev, a vseeno kar soliden. Kljub temu pa se med njihovim nastopom dvorana še ni napolnila.
Set lista Do Me Bad Things: Stop Kissing Me, Slap Yourself, Spretzzauti, Times Deliverance, That's Demographic, The Song Rides, What's Hideous, What's Demographic, Daily Grind.
Drugi so na oder prišli AntiProduct. Prav tako domačini, ki pa igrajo svojevrsten »twisted rock'n'roll«, v katerem lahko slišimo tudi vplive nekaterih ostalih zvrsti. Zanimiv je že njihov nastop in image. V bandu je namreč poleg bobnarja še pevec, z zanimivim make upom in energičnim nastopom, na odru pa mu družbo delajo še privlačne basistka, kitaristka in klaviaturistka. Na odru imajo tudi neonske luči, zato fluorescenčne obleke in make up pridejo še bolj do izraza. Tudi med nastopom se je videlo, da so Twisted Sister eden od njihovih vzornikov. Publika, ki je med njihovim nastopom že napolnila dvorano jih je dobro sprejela, pri nekaterih pesmih tudi solidno sodelovala, kar je celo presenetilo frontmana Alexa Kaneja. Še najbolj mi je v spominu ostala pesem z naslovom in refrenom Bungee Jumping People Die, med katerim je Alex na oder prinesel tablo z napisanim refrenom, da bi lahko peli zraven tudi, če ga kdo slučajno ne bi razumel. AntiProduct so res skoraj idealna predskupina za Twisted Sister.
Set lista AntiProduct: Thank God I'm Right, Turnin' Me On, Rules We Rock 'n' Roll By, Bungee Jumping People Die, If I Was Orson Welles... , Arms Around the World, Blitzkrieg Bop.
No pa smo dočakali… iz zvočnikov je zahrumel legendarni AC/DC komad It's A Long Way To The Top (If You Wanna Rock'n'Roll) in na koncu so na oder prišli Dee in kompanija. Show se je začel in norenje v prvih vrstah tudi. »Sestrice« so igrale svoje največje uspešnice, eno za drugo, vseeno pa je londonska publika zelo zahtevna in zadržana (verjetno zaradi veliko velikih koncertov), tako da so se zadnje vrste sedišč »prebudile« šele pri We're Not Gonna Take It. Morda je prav zahtevnost publike eden od razlogov, da so ravno ta koncert snemali za DVD. Kot ponavadi tudi tokrat med komadi ni manjkalo Sniderjevih komentarjev. Tokrat se je poleg standardnega hvaljenja publike še posebej spravil na angleškega promotorja, ker pred izidom Stay Hungry albuma v Angliji ni hotel izdati We're Not Gonna Take It singla, ker naj bi bila pesem nezanimiva. Podobno so tudi za letošnjo turnejo rekli, da jih noben v Angliji več ne posluša, pa so nekaj dni nazaj igrali na festivalu pred 30.000 fani. Vsega lepega se enkrat končna, in zato so Twisted Sister svoj show zaključili s SMF.
Twisted Sister set lista: What You Don't Know (Sure Can Hurt You), The Kids Are Back, Under The Blade, Destroyer, Like A Knife In The Back, Burn In Hell, Ride To Live, Live To Ride, Shoot 'Em Down, You Can't Stop Rock'n'Roll, The Fire Still Burns, We're Not Gonna Take It, The Price, I Believe In Rock 'n' Roll, I Am (I'm Me), I Wanna Rock, Come Out And Play, Tear It Loose, S.M.F.
To je bil dober koncert, za katerega so se »zmešane sestrice« še posebej potrudile, vseeno pa vzdušje med publiko težko primerjamo s tistim na večjih festivalih (sploh na primer Bang Your Head 2003). London pa je vseeno dobra priložnost za ogled svojih najljubših bandov v dokaj majhni dvorani ali v primeru, da ne nastopajo kje v naši bližini.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.