Vader / God Dethroned / Severe Torture / Goddamned X

Kdo bi si mislil, da si bom po tolikih letih Vader lahko spet ogledal, tokrat pa v upokojenskem mestecu Althofen. Za vse nepoznavalce naj povem, da se boste lahko pošteno namučili, saj baje obstajajo kar trije Althofni – in vsi so blizu Celovca. No, pravi je severno od Celovca, iščite ulico s klubom Endorphin, ki ga po videzu ne boste ločili od sosednje picerije. Polni zanimivih misli in želja po totalnem fuckin' metalu smo se odpravili v Althofen. Preko Ljubelja, pa čez eno ravno ulico v Celovcu in smo po kakšnih dveh urah normalne vožnje na cilju. In kaj vidimo – koncert bo zamujal vsaj uro in pol. No, si vsaj nabavimo karte – beri: s flomastrom narisan narobe obrnjen križec, oh, how satanic – in nato sprehodi naokrog. Luštno mestece ta Althofen.
Ko nas končno pustijo v dvorano, imamo kaj za videti. No, prostor ni kaj prida velik. Za razliko od Orta ima nizek oder in en sam steber, je pa res lepo urejen in ima, izredno pomembno, precej boljši zrak kot večina klubov, ki sem jih užil. Vzrok zamujanja so bile predvsem tehnične težave, ki so kasneje prizadele predvsem bobnarje. Klub Endorphin očitno ni imel kaj veliko mikrofonov za ozvočevanje, tako da je boben razen osnovnega seta bil skrajšan na en vmesni prehod, kar je bilo kasneje izredno smešno. Ko bi videli face teh bobnarjev, ki so bili primorani reducirati večino svojega početja na 70% manjši set. Kakšne travme so doživeli ostali člani bandov, si pa niti ne predstavljam.
Prvi so nastopili avstrijski death metalci Goddamned X. Kdor si jih je ogledal na Metal Campu ali pa drugje je lahko videl, da so iz totalno zašusanih manijakov postali bolj v dinamiko usmerjeni. I'm talking Pungent Stench, Gorefest in seveda še kaj. Pa sploh ne v slabem pomenu. Band je izredno poslušljiv in kar kliče po premikanju glave v želji slediti norim ritmom. Igrali so precej pesmi s singla Marching Through The Inferno, vendar pa tudi nekaj novih. Bobnarja Georga Hauserja je zamenjal nov bobnar, ki pokaže, da je malo opreme lahko več kot dovolj. Kitare so imele meni precej všečen zvok, vse skupaj me je čisto potegnilo noter. Pa ne samo mene, mnogi se strinjajo, da so Goddamned X bili precej visoko med ostalimi, kar se tiče kvalitete. Definitivno mi je jasno, zakaj jih tako hvalijo naokoli. No, lahko bi ne igrali pesmi Kashmir Boogie, ampak samo zaradi neumnega naslova, he, he.
Za njimi se na oder spravijo Nizozemci Severe Torture, ki sem jih po svoje kar precej čakal. Res je, da dobro poznam samo komad Feces For Jesus, ampak Severe Torture v undergroundu s svojimi tremi ploščami res visoko kotirajo. Behold! Nekatere je najverjetneje razveselil kitarist Marvin, ki je svoje sposobnosti uril tudi v Dew-Scented, medtem ko sem jaz band doživel na svoj način in seveda v celoti ; moje telo je že s prvim komadom, Feces For Jesus, postalo obsedeno od notranjih demonov, ki sem se jih odločil izpustiti ven. Komadov je bilo precej, in sicer iz vseh obdobij in verjemite, da je Severe Torture band, ki res pomeni tisto, kar meni pomeni death metal – neustavljivo agresivno silo! Vokalist Denis ne samo, da zna kruliti, ampak se tudi nenehno obrača k publiko, kateri ne pusti dihati niti najmanj. Kitarist Thijs je bolj v svojem svetu, ampak ga vseeno žaga kot se šika, medtem ko Marvin resnično nori in nenehno kliče folku »come on«! Verjemite, da me po treh dneh še vedno z razlogom boli vrat. Zakon, takšnega pozitivnega presenečenja pa že dolgo ne. Tudi basist Patrick ima tehnike igranja vredne ogleda, medtem ko bobnar Seth preprosto kolje! Igrali pa so predvsem komade z nove plošče, zadnji komad v čistem Immolation/Cannibal Corpse/Morbid Angel stilu pa je bil popolna zmaga.
Ker vrat ni dovoljeval, pa tudi nisem tak fan God Dethroned, sem se s kozarcem mineralne za vsaj 400 SIT protivrednosti odstranila iz kluba. Ne dolgo zatem sem bil v dokaj zanimivi debati z voznikom busa, ki je Poljak, od tujih jezikov pa govori vse živo, razen angleščine. No, zdaj vsaj vem, kdo je kdo/kaj na busu in da morajo Vader imeti preklete živce, da so na cesti po vsaj tri mesece in če skoraj vsak večer igrajo vsaj pol toliko intenzivno, kot so v Althofnu, jim človek lahko izkaže samo spoštovanje. No, kolikor sem vseeno lahko videl, so imeli God Dethroned pred odrom res veliko ljudi, še vedno so izjemno statični (kdo bi jim zameril, na tisti »terasici« od odra), imeli pa so super zvok. Odigrali so: Nihilism, Boiling Blood, The Warcult, Hating Life, Villa Vampiria, The Art Of Immolation, Soul Sweeper, 2014, Firebreath.
Trideset minutna pavza ni najbolj prijetna stvar, vendar se je izplačalo, ko so na oder stopili Vader. Čeprav so bili vidno razočarani nad čudaško avstrijsko publiko, kaj šele nad malim odrom in baje tudi nad slabim zvokom na odru, so Vader še vedno dali tisto, kar od death metalskih legend takega ranga jemlješ že skoraj za samoumevno. In četudi sem kasneje bil vsaj malo razočaran, sem užival kot se spodobi. Ker Vader ubijajo! Zdi se mi, da citat "Powerful, creative, joyous and free" ter vse tisto, kar Vader preprosto žarijo, ko igrajo, opiše to vzhodnoevropsko pošast več kot dovolj. Čeprav je Mauser presegel rekord v nepremikanju, pa so po dinamiki Peter, Novy in Daray pokazali, kaj je »inferno«. Zakaj se toliko ubadam s statičnostjo/dinamičnostjo članov? Ker morajo biti živi. Če poslušaš Litany, hočeš to tudi videti. Ne predstavljam si kipcev Vader, čeprav lahko danes na trgu najdeš vse, he, he. Iz komada v komad sem si lahko na pol metra ogledal, kako z natančnostjo in kljub problemom, ki jih je zaradi okrnjenega seta doživljal bobnar, odigraš res super šov. Resda s set listo nisem najbolj zadovoljen, ampak kako bi zadovoljili vsakega fana, če imajo toliko plošč? Malce otrdel vrat in preveliko število ljudi pred odrom mi ni prav zelo dopuščalo, da bi norel, ampak vseeno. Gledanje in poslušanje Vader je preprosto neopisljiv užitek. Vsaka čast Petru, ki je prostor dobro opisal kot »practice place« in poudaril, da upa, da bomo še vedno uživali. Itak, da. No, njegov dvom mi je jasen; sčasoma so Avstrijci začeli postajati otopeli in še prav šokiralo me je, ko je Peter vprašal: »Do you want some more?«, folk pa kar nekaj »mmmmmm«, samo nekaj nas »Fuck yeah!« Naj še omenim vrhunec neumnosti – en tip se je proti koncu drl Slayer, Raining Blood in vso sceno je spravil v kurac. Nato pa Vader zaključijo z Wings in to je to. Krasno, hvala, koga briga za Slayer? Če bi folk bil malce bolj živ, bi po moje lahko na lastne oči doživel enega boljših klubskih koncertov. Pot nazaj v Slovenijo je bila dokaj prijetna, še posebej, če ti v ušesih ne piska – čepki za ušesa rule. Powerful, creative, joyous and free. Bolje ni moglo biti zapisano.
Set lista Vader: Between Day And Night (Intro), Shadowfear, Sothis, Helleluyah!!! (God Is Dead), Epitaph, Intro (The Beast), Out Of The Deep, Carnal, Reborn In Flames, Silent Empire, Xeper, Para Bellum (Intro), This Is The War, Lead Us!!!, Banners Of The Wind (Intro), What Colour Is Your Blood, Predator, Wings.