Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

31. 5. 2019

VMM Warm-up & Vienna Metal Meeting 2019

Viper Room/Arena Wien, Dunaj, Avstrija / 10.–11. 5. 2019
Avtorica: Petra Skubin

Avstrijska prestolnica je 11. maja gostila tretji in s tem očitno že tradicionalni dogodek Vienna Metal Meeting. Seznam nastopajočih je v Areno privabil pestro druščino obiskovalcev iz bolj ali manj ekstremnih delov spektra metalskih podzvrsti.

Urnik za enodneven dogodek je bil videti tako natrpan, da je zelo prav prišlo ogrevanje, s katerim smo lahko preizkusili svojo formo že večer prej. V Viper Roomu se je namreč odvil uradni »warm up« koncert s Swallow the Sun, Oceans of Slumber in Aeonian Sorrow. V temačni svečani atmosferi so najprej nastopili grško-finski Aeonian Sorrow, ki so kljub zelo umirjenim ritmom uspeli dokaj dobro angažirati publiko, ki je povsem napolnila podzemno dvorano. Glede na obliko prostora verjetno ni bila najboljša odločitev, da sem se sprva zadržala bolj v ozadju, saj se je na tej razdalji povsem porazgubil zven ženskega clean vokala, medtem ko je moški growl deloval dokaj spodobno.

Kot drugi so oder zavzeli ameriški progresivci Oceans of Slumber. Pevka Cammie me je navdušila od prvega trenutka, ko je zazvenel njen tenkočuten vokal. S svojo pojavo je dokazala, da za izraz ženstvenosti niso nujni dekolteji in korzeti, saj je s svojim unisex imidžem izžarevala izjemno privlačno karizmo. Pod njeno taktirko je band slikal melanholično zvočno pokrajino, ki je na nek način spominjala na filmski soundtrack.
Za zaključek večera so poskrbeli Swallow the Sun, ki so v teh dneh zaključevali tritedensko turnejo v podporo svojega novega albuma When a Shadow is Forced into the Light. V primerjavi z zadnjim srečanjem pred skoraj desetletjem so bistveno spremenili svojo odrsko podobo. Očitajte jim konformiranje trendom, če želite, a po mojem mnenju črne kapuce v kombinaciji s hrbtno osvetlitvijo pomenijo nadgradnjo vizualne komponente atmosfere, ki jo sicer ustvarjajo s svojo glasbo. Publika je odigrane pesmi pozdravljala zelo intenzivno, na kar so se Finci odzivali s klasičnimi stoičnimi zahvalami. Glede na doživeto ugotavljam, da novi album upravičeno prejema zelo pozitivne kritike, saj med pesmimi, kot je Upon the Water, nastane občutek, da poslušamo nekaj res temeljnega za žanr. Melanholično-depresivna romantika se je zaključila s klasiko Swallow, ki je ustvarila dober povod za premik na afterparty.

Osrednji dogodek v bivši prestolnici se je začel že kmalu po sobotnem kosilu. Proti Areni, dunajski Metelkovi, se je začela stekati črnina, ki je sredi belega dneva res prišla do izraza. Dogajanje je potekalo na celotnem ograjenem območju Arene, samim koncertom pa sta bila namenjena velik zunanji in manjši notranji oder. Poleg tega je bila pod streho tudi celotna tržnica z oblačili in zvočnimi mediji, prostor za meet & greet ter več šankov.
Led so na notranjem odru prebili slovaški melodični death doomerji Doomas. Žal so sicer všečni riffi in melodije nekoliko zvodeneli v ne preveč izrazitem, klasičnem death growlu. Z ritmom komada Portal je bilo moč že navsezgodaj ogreti vratne mišice, kar sta na odru korektno demonstrirala oba kitarista. Vsekakor pa grejo pohvale za lepo železno konstrukcijo s pentagramom, ki služi kot stojalo za mikrofon.

Na veliki oder so se prvi podali domači heavy thrasherji Enclave. Obiskovalci so se šele počasi nabirali in se razgledovali po koncertnem območju. Veliki oder je imel zelo posrečeno umestitev v nekoliko spuščenem delu dvorišča, kjer je bil s treh strani obkrožen z okoliškimi zgradbami, medtem ko se travnat teren blago spušča proti ravnini tik pod odrom. Poleg travnika, ki je kar klical po posedanju na soncu, je dodatno možnost za ogled velikega odra z višine omogočal tudi balkon, ki poteka po vsej dolžini t.i. velike dvorane, v kateri so potekali koncerti na notranjem odru.

Naslednji so na notranjem odru nastopili prav tako domačini Ellende. Žanr, z obstojem katerega se moramo hočeš nočeš vsi sprijazniti, je razumljiv razlog za povečan promet za šankom. Post black metal še nekako deluje na slušalkah v službi, ko se je treba skoncentrirati na kakšno nalogo, v živo pa zna biti dokaj mučen. Osebno mi deluje kar malo bipolarno, da poslušam akustično kitaro, a hkrati gledam tipa s corpse paintom. Drugače pa je peterica suvereno odigrala svoj nastop, v katerega se je dodobra vživela, medtem pa se je dvorana že skoraj povsem napolnila.

Na zunanjem odru smo se v nadaljevanju spravili k resnemu poslu, kot se pač za Metal Meeting spodobi. Na vrsto so prišli old school death metalci Fleshcrawl, ki so po bavarsko odkrulili naslednjih 40 minut. Glede na približno tri desetletja obstoja ni niti malo presenetljivo, da do pike obvladajo svoje delo, in tudi do takrat udobno sedeči obiskovalci na travniku so se kar hitro dvignili na noge in prisostvovali dogajanju. Lahko smo se prepričali, da je zvok za open air razveseljivo dober, kar je pomenilo dobre obete za nadaljevanje dneva.

Sledila je »last minute« zamenjava za Agent Steel, ki so le nekaj dni pred dogodkom odpovedali svoj nastop. Nemški death metalci Chapel of Disease so se uspeli odzvati v zelo kratkem roku in mi s tem ponudili priložnost, da v živo preverim njihova pozitivna priporočila. Ne vem, če je to zgolj zaradi dolžine komadov, ki se gibajo med 6 in 9 minut, ampak nekako imam občutek, da bo ta band všeč še kakšnemu black metalcu. Strukture pesmi so res zanimive in vse od začetka z Void of Worlds smo lahko uživali v kompleksnosti njihovega epskega pristopa k death metalu.

V tem delu dneva so se že začela prekrivanja med obema odroma, saj je bil veliki oder pripravljen za naslednji nastop že 20 minut pred zaključkom dogajanja na notranjem. Obiskovalcem, ki so čakali headlinerje na zunanjem odru, se tako ni bilo treba dolgočasiti in so lahko med čakanjem spoznali tudi kakšen nov band. Naslednje veliko ime sicer prihaja daleč stran od mojega spektra, a glede na zgodovino je bilo seveda nujno prisostvovati tudi nastopu Chrisa Holmesa z zasedbo Mean Man. Nekdanji kitarist skupine W.A.S.P. je na oder prinesel pristni pozitivni heavy metal »attitude«, saj je med premori med pesmimi namenil marsikatero ljubeznivo besedo občinstvu, drugim nastopajočim in tudi svoji ženi. Slišali smo lahko priredbe, kot sta Born to be Wild ter Rockin' in the Free World, ki sta pod zaenkrat jasnim nebom zvenele zelo vzpodbudno.

Ob naslednjem premiku v dvorano so bili na odru že pripravljeni solnograški Our Survival Depends on Us. Obetali smo si lahko pravi okultni ritual – in nismo bili razočarani. Epski atmosferični uvod je bil podkrepljen z intenzivnim vonjem kadila. Meditativni začetek pesmi My Sons and Daughters se je prelevil v psihedelične riffe, ki so podkrepljeni s šamanskimi gestami vokalistov začeli slikati zvočno pokrajino poganskih časov. Večglasno petje še podkrepi občutek rituala, ki ob stopnjevanju sludge nažiganja kitar omogoči, da se povsem prepustimo transu. Od vseh delnih prekrivanj nastopajočih mi je bilo osebno najbolj žal ravno tega, saj sem lahko prisostvovala le prvi polovici nastopa.

Na velikem odru je bilo namreč že vse v nizkem štartu za enega od mojih dveh favoritov letošnjega VMM. Rotting Christ so kljub temu, da je bilo zunaj še svetlo, s počasnim inštrumentalnim uvodom začeli dvigati energijo, ki se je preko pesmi Κατά τον δαίμονα εαυτού stopnjevala do skupinskega skandiranja publike, ki je navdušeno sprejela grške stare mačke. Sakis tako uspešno angažira svoje »apostole«, da sem dobila občutek, da bi se tako postaral Jezus, če bi igral za nasprotno moštvo. To opažanje je še poglobil ritualistični ritem med himno Apage Satana, med katero so v nebo leteli beli kosmi nečesa, kar boste botanično izobraženi morda znali identificirati. Laiki pa lahko verjamemo, da so v nebo letele prizemljene duše, ki jih je v zraku presegal senčni sel, utelešen kot vran, ki je krožil nad nami.

Pod vplivom te izkušnje je pozitivna nastrojenost pomagala prebroditi žanrski preskok, ki je sledil na notranjem odru. Amenra so nas ob močni vizualni podpori potopili globoko v sludge vode. Belgijci so ustvarili izjemno intenzivno ozračje, v katerem so nas premetavali med post obarvano atmosfero, žgočimi riffi in visokokričečim screamom. Vokalist je bil večino časa obrnjen stran od publike, kar lepo sovpada z občutkom, da je pri tem bandu zlasti pomembno introvertirano doživljanje dogajanja na odru. Video projekcije preko celotne širine odra so z mešanjem motivov, kot so plameni, gejzirji, meglice, zamišljeni obrazi in ruševine, še dodatno krepile emocionalni naboj za samorefleksijo.

Intenzivnost dogajanja na notranjem odru je bila dovoljšen razlog za žrtvovanje prvega dela nastopa Unleashed na odprti sceni. Dodatno racionalizacijo za to odločitev sem našla tudi v dejstvu, da sem si le tri tedne nazaj ogledala njihov celoten nastop na Dark Easter Metal Meetingu v Münchnu. Švedski death metal bojevniki so sicer ponovno suvereno podali svojo zgodbo, a kljub temu nisem dobila tako dobrega občutka kot pred kratkim v bavarski prestolnici, kjer so me res navdušili. Ne glede na moje doživljanje pa so seveda legende takega kova pričakovano izzvale bučne reakcije tudi z novejšimi koračnicami tipa Stand Your Ground. Johnny je ob koncu od publike zahteval »najglasnejšo zmago«, ki so jo Švedi uprizorili s svojo zaščitno pesmijo Death Metal Victory.

Sledil je čas za nostalgijo po srednješolskih časih, ko smo se družili z gorenjsko death metal bando. V tistem času so se mi kot eni ljubših zapisali francoski brutalci Benighted. Publika se je sicer v primerjavi s predhodnim bandom v dvorani številčno skoraj prepolovila, ampak raje ne načenjajmo teme trendovskih sledilcev. Vsakemu svoje veselje – jaz sem definitivno prišla na svoj račun. Če vas kontrapunkt med melodijo iz otroške glasbene skrinjice in sledečim prašičjim kruljenjem na temo zarodkov ne spravi v dobro voljo, potem to verjetno ni najprimernejši žanr za vas. Če pa bi si radi polomili zobe ob komadih, kot je Let the Blood Spill Between My Broken Teeth, potem pa vsekakor dobrodošli v moshpit. V zrak niso leteli samo dragoceni kozarci za pivo, pač pa tudi bergle (resno!).

Žal, ampak ni mi žal, da sem raje do konca uživala v brutal death metal raspaljotki, kot da bi lovila začetek nastopa Sólstafir na velikem odru. Deset let nazaj bi bila to bistveno težja odločitev, ampak žanrski premik Islandcev tekom tega obdobja je nekoliko znižal mojo motivacijo za prisostvovanje njihovemu nastopu. Kmalu bo namreč minilo desetletje od prve in do zdaj edine žive izkušnje v Salzburgu, po kateri sta oba takratna headlinerja močno krenila vsak v svojo progresivno smer. Več o drugem headlinerju s tega koncerta iz leta 2009 sledi proti koncu reportaže. Dodatna nesrečna okoliščina je bila servirana od zgoraj, saj je nebo za zadnja dva banda na zunanjem odru na žalost popustilo. Za oboževalce novega sloga Islandcev to sicer ni predstavljalo bistvene težave, saj so kljub strogi prepovedi vnosa dežnikov na prizorišče zvesto vztrajali v kotanji pred odrom. Na videz neskončni zasanjani riffi so pravzaprav kar dobro sovpadali z vremenskimi pogoji in tudi vokalist ni pozabil na zahvalo vsem prisotnim za vztrajanje na prostem.

Naslednji so na svoj račun prišli oboževalci nizozemskega dua Urfaust, dvorana pa je bila že nekaj minut pred začetkom nastopa skoraj povsem natrpana. Zdelo se je, kot da zrak v prostoru postaja vse težji, ta občutek pa je še krepil bobnar, ki je počasni ritem tolkel tako, da je vsak interval začel stoje in ga zaključil sede – kot da nas želi vse skupaj zbiti pod zemljo. Vokalist nas je popeljal po bizarni zvočni pokrajini, v kateri se mešajo obsedeni kriki in melanholično čisto petje. Nasprotujoči si tehniki se prepletata v shizofreno celoto, v kateri se poslušalec lahko začne spraševati celo o lastnem mentalnem zdravju. Pri Urfaust v živo običajno dobim občutek, da njuna glasba enostavno ni namenjena izvajanju v živo oziroma da ne more doseči enakega učinka kot izvrstni studijski posnetki.

Na to temo se je tudi razvila zanimiva debata z novimi znanci, zaradi katere je ponovno drastično upadla motivacija po takojšnjem premiku na zunanje prizorišče. Poleg tega je bilo očitno najhujše vreme prihranjeno ravno za največje ime na letošnjem VMM. Razmere so se poslabšale celo do te mere, da ni bilo možno pravočasno in primerno pripraviti vse odrske opreme, zaradi česar so morali Opeth svoj nastop skrajšati za približno pol ure.

Stroga dunajska omejitev hrupa po 23. uri je preprečila, da bi zamudo nadoknadili ob koncu dogajanja na zunanjem odru. Oboževalci švedskih prog veteranov so kljub nejevolji in izredno neprijetnim razmeram vztrajali pred odrom v izjemno velikem številu.
Kljub izjemno dobremu zvoku na zunanjem prizorišču žal enostavno ni bilo več užitka vztrajati pod napuščem. V dvorani smo nekoliko kasneje pozdravili še eno old school švedsko zasedbo. Necrophobic so s svojo značilno mešanico death in black metala znatno dvignili tempo in energijo glede na dogajanje zadnjih nekaj ur. Iz dvignjene perspektive notranjega balkona je bilo moč dodobra uživati v teatralnosti njihovega nastopa, grimasah in kostumografiji, ki se je ne bi sramovala niti jeseniška železarna v svojih najboljših časih. Ko so začeli z Blinded by Light, Enlightened by Darkness, sem ob flashbacku na prvo srečanje v Mariboru iz leta 2006 pomislila, da ta band drugače kot na polno pač ne zna nastopati. Ob koncu so skandirali skupaj s publiko, ki si je prislužila zabaven pozerski skupinski priklon.

Moji glavni favoriti so prišli na vrsto povsem na koncu, ko so se najbolj utrujeni obiskovalci že poslovili iz dvorane. Secrets of the Moon zasedajo zelo visoko mesto na moji absolutni lestvici in z neizmernim navdušenjem sem pričakovala ponovno srečanje po skoraj desetletju. S tem se vračam na prej omenjeni koncert, na katerem so Sólstafir igrali kot predskupina, žanrsko pa smo takrat približno še lahko govorili o black metalu. Od takrat sta se obe skupini podali vsaka v svojo progresivno smer in s tem stran od svojega originalnega zvoka. Sólstafir so se s tem oddaljili od mojega spektra, Secrets of the Moon pa so ostali z mano skozi ves ta čas in mi z vsakim izdanim albumom še bolj prirasli k srcu. Redki so koncerti, na katerih ti je vseeno, kaj band igra; ker karkoli dajo na setlisto, je odlično. No More Colours, Serpent Messiah, Hole, The Man Behind the Sun, oziroma železni repertoar z vseh mojih playlist, sem spremljala iz prve vrste, kjer se sicer znajdem zelo redko. Težko si predstavljam boljši izbor za zadnjo pesem koncerta in s tem festivala – Lucifer Speaks je podpisal in zapečatil izjemno izkušnjo na letošnjem Vienna Metal Meetingu.

Dunajsko metalsko srečanje je preseglo vsa moja pričakovanja. Brezhibna organizacija, odličen zvok, intenziven odziv publike in domače underground okolje so najboljša možna reklama za prihodnje dogodke. Še preden se je vse skupaj dobro začelo, so nas organizatorji že razveselili s prvimi potrjenimi nastopajočimi za VMM 2020. Dogodek torej očitno res postaja tradicionalen in za pokušino ponujam samo prvih par imen, ki nas čakajo naslednje leto: Paradise Lost, Katatonia in Grand Magus. Slovensko metalsko veleposlaništvo vas bo z veseljem sprejelo medse!

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija